Seznam frazeoloških enot iz antične zgodovine. Frazeologizmi iz starogrških mitov Frazeologizem "Sizifovo delo" pomeni

Mit je pripoved, ki je nastala v najzgodnejših fazah zgodovine. In njegove fantastične podobe (legendarni junaki, bogovi) so bile nekakšen poskus razlage in posplošitve številnih naravnih pojavov in dogodkov, ki se dogajajo v družbi. Mitologija odraža tako estetski odnos posameznika do realnosti kot moralne nazore. Najbolj znani in priljubljeni danes so Mnogi od njih se uporabljajo v literaturi in obredih. In frazeološke enote iz starogrških mitov so izrazi, ki jih je mogoče slišati povsod. Vendar pa vsi ne vedo, od kod izvira ta ali ona fraza. Torej, ugotovimo, katere frazeološke enote iz mitov uporabljamo in zakaj.

Avgejevi hlevi

To besedno zvezo uporabljamo, ko govorimo o preveč umazanem prostoru, kjer vlada popoln kaos. Ali pa temu rečemo podjetje, organizacija, kjer vse teče. Zakaj to pravimo? Dejstvo je, da so v grški mitologiji ti hlevi ogromna lastnina kralja Elide - Augeja, ki že vrsto let ni bila obnovljena. In Herkul jih je očistil v enem dnevu, reko Alfej pa je usmeril skozi hleve. Ta voda je s seboj odnesla vso umazanijo. Ta frazeološka enota iz mitov stare Grčije je postala znana po zaslugi zgodovinarja, ki je prvi povedal o tem mitu.

Ariadnina nit

To je še ena frazeološka enota iz mitov stare Grčije, ki v figurativnem pomenu pomeni priložnost, vodilno nit, način, kako najti izhod iz težke situacije. Ariadna je v mitologiji hči Pasifaje in kretskega kralja po imenu Minos. Ko je princ Tezej prispel na Kreto, obsojen skupaj z drugimi fanti, da ga bo požrl Minotaver, se je dekle zaljubilo vanj. In Minotaver je živel v Labirintu, kjer je bilo ogromno prehodov. Ko bi človek enkrat vstopil tja, ne bi več izstopil. Ariadna je Tezeju dala veliko klobčič niti, ki ga je tip odvil in prišel do pošasti. Ko je Tezej ubil Minotavra, je zaradi niti zlahka zapustil sobo.

Potone v pozabo

V grški mitologiji je bila reka pozabe - Lethe, ki je tekla v podzemnem kraljestvu. Ko je duša pokojnika okusila vodo iz tega izvira, je za vedno pozabila na zemeljsko življenje. Ta frazeološka enota iz mitov stare Grčije pomeni - izginiti brez sledu, izginiti neznano kam itd.

Kolo sreče

V mitologiji je Fortuna boginja sreče in nesreče, slepega naključja. Vedno jo upodabljajo stoječo na kolesu ali krogli z zavezanimi očmi. V eni roki ima volan, ki nakazuje, da bogastvo odloča o usodi človeka, v drugi pa rog izobilja, ki označuje blaginjo, ki jo lahko da boginja. Kolo ali krogla govori o njegovi stalni spremenljivosti. Z uporabo te frazeološke enote iz mitov stare Grčije mislimo na slepo priložnost, srečo.

Panični strah

To je še ena frazeološka enota, ki jo uporabljamo skoraj vsak dan. Pan je v mitologiji bog čred in pastirjev. Pan je sposoben človeku vzbujati takšen strah, da bo brezglavo pobegnil, kamor koli pogledajo oči, ne da bi sploh pomislil, da bo pot vodila v neizogibno smrt. Od tod tudi izraz, ki pomeni nenaden, nerazumljiv strah, ki človeka zgrabi.

Frazeologizmi iz starogrških mitov Frazeologizem “Sizifovo delo” pomeni - stran št. 1/2

Narava. Izposoja v 16. stoletju iz lat. jezika, kjer je natura »narava« suf. izpeljano iz natum »rojen« (iz nascor »rojen«). Sre narave.
“čoln, shuttle”, ukrajinski kajuk Izposojeno iz tat., tur., krimsko-tat., kazah.

Scila in Haribda - v starogrški mitologiji dve pošasti, ki sta živeli na obeh straneh ozke morske ožine med Italijo in Sicilijo in ubijali mimoidoče mornarje. Scila, ki je imela šest glav, je grabila veslače z mimoidočih ladij, Haribda, ki je vase posrkala vodo iz velike razdalje, pa je z njo pogoltnila ladjo.

Skila (starogrško Σκύλλα, v latinski transkripciji Scylla, lat. Scylla) in Haribda (starogrško Χάρυβδις, transkripcija Charybdis je sprejemljiva) - morske pošasti iz starogrške mitologije.

Haribda je v starogrškem epu poosebljena upodobitev vsepogomajočega morskega brezna (etimološko Haribda pomeni "vrtinec", čeprav obstajajo tudi druge razlage te besede). V Odiseji je Haribda upodobljena kot morsko božanstvo (starogrško δία Χάρυβδις), ki živi v ožini pod skalo znotraj leta puščice z druge skale, ki je služila kot Scyllin sedež.

Primerjava Skille s Charybdis je pripeljala do oblikovanja pregovora, enakovrednega ruskemu "iz ponve in v ogenj":

Frazeologizmi iz starogrških mitov

Frazeologizem "Sizifovo delo" pomeni

Starogrški mit govori o pretkanem in zahrbtnem korintskem kralju Sizifu, ki je večkrat preslepil bogove, da bi si podaljšal razkošno življenje na zemlji.

Jezni Zevs ga je zaradi tega obsodil na večne muke v peklu: Sizif je moral skotaliti ogromen kamen na visoko goro, ki se mu je na vrhu nenadoma iztrgal iz rok in se skotalil navzdol. In vse se je začelo znova ...

Izraz sizifovsko delo je začel pomeniti težko, izčrpavajoče, nekoristno delo.

Frazeologizem "Jabolko spora" pomeni

Po starogrškem mitu nekega dne boginja spora Eris ni bila povabljena na pojedino. Zaradi zamere se je Eris odločila maščevati bogovom. Vzela je zlato jabolko, na katerem je pisalo »najlepše«, in ga tiho vrgla med boginje Hero, Afrodito in Ateno. Boginje so se prepirale, katera od njiju naj bo lastnica. Vsaka se je imela za najlepšo. Sin trojanskega kralja Paris, ki je bil povabljen za sodnika, je jabolko podaril Afroditi, ta pa mu je v zahvalo pomagala ugrabiti ženo špartanskega kralja Heleno. Zaradi tega je izbruhnila trojanska vojna.

Izraz jabolko spora se je spremenil v frazeološko enoto, ki označuje vzrok prepira ali sovražnosti.

MEDUZIN POGLED

Če je človek v komunikaciji neprijeten in ga drugi ne marajo, potem pogosto pravijo, da ima videz Meduze.

Meduza Gorgona je pošast s kačami, ki se zvijajo na njeni glavi, namesto stopal pa so bila bakrena kopita. Če jo je človek pogledal, se je takoj spremenil v kamen.

Perzeju je uspelo premagati pošast. Da bi ubil Meduzo, je moral junak pokazati izjemno iznajdljivost: med bitko je uporabil sijoč ščit, v katerem se je odsevala Gorgona - zato Perzej ni nikoli pogledal pošasti. Nato je poraženi Meduzi odsekal glavo in jo pritrdil na ščit. Kot se je izkazalo, lahko njen pogled še vedno spremeni vsa živa bitja v kamen.

SOD DANAID

Sod Danaidov je nesmiselno, nekoristno delo.

Kot pravi starogrška legenda, je pred davnimi časi na libijskem prestolu sedel kralj Danaus, ki je imel petdeset lepih hčera. In bogovi so egipčanskemu kralju Egipta dali petdeset sinov, ki jih je nameraval poročiti z Danajevimi hčerami. Toda libijski kralj je nasprotoval volji Egipta in pobegnil s svojimi hčerami. V grškem mestu Argos sta sinova prehitela Danaja in njegove hčere prisilila, da sta se poročila z njimi. Toda Danaus se ni želel sprijazniti s takšnim izidom in je svoje hčerke prepričal, naj po poroki ubijejo zakonca. Vse razen ene sestre so izpolnile očetov ukaz. Lepa Hypermnestra se je iskreno zaljubila v čednega Lynceusa in mu ni mogla vzeti življenja.

Zločin, ki so ga zagrešili Danaidi, je razjezil bogove in ti so kruto kaznovali storilce. V strašnem Tartarju jih je čakalo strašno prekletstvo - sestre so za vedno obsojene na točenje vode v sod brez dna in ga poskušajo napolniti.

ATIŠKA SOL

Podstrešna sol - (knjiga) - elegantna šala, rafinirana duhovitost.

Hrbtna stran je paus papir iz lat. sal Atticus. Izraz pripisujejo starorimskemu piscu in govorniku Ciceronu (106 - 43 pr. n. št.). V prizadevanju za popularizacijo grške kulture v Rimu je Ciceron v svojih spisih posvetil precej prostora teoriji govorništva, ki so jo razvili Grki. Posebej je izpostavil prebivalce Atike, ki so sloveli po svoji zgovornosti. »Vsi so bili ... posuti s soljo pameti ...« je zapisal Cicero.

PROMETEJSKI OGENJ

Prometejski ogenj - (knjiga) duh plemenitosti, poguma, neugasljive želje po doseganju visokih ciljev.

Izraz izvira iz starogrške mitologije. Eden od Titanov, Prometej, je bogovom ukradel ogenj in ljudi naučil, kako ga uporabljati. Jezni Zevs je ukazal Hefajstu, naj titana priklene na skalo, kamor je vsak dan priletel orel, da bi kljuval Prometejeva jetra. Herak Herkul je osvobodil Prometeja.

ARIADNINA NIT

Ariadnina nit - pomeni izhod iz kakršne koli težke, zmedene situacije. Izraz izvira iz starogrškega mita o zlatem runu, ko je Ariadna svojemu ljubimcu dala klobčič niti, da bi lahko našel izhod iz labirinta. Tukaj lahko prenesete ali poslušate MIT "Tezejevo potovanje na Kreto" - vir frazeološke enote Ariadnina nit.

OLIMPIJSKO UMIRENOST

Olimpijski mir - nemoten mir.

Olimp je gora v Grčiji, kjer so po grških mitih živeli bogovi. Za Sofokla, Aristotela, Vergilija in druge avtorje je Olimp nebo, na katerem živijo bogovi. Olimpijci so nesmrtni bogovi, ki vedno ohranjajo veličastno slovesnost svojega videza in neomajen mir duha.

CAR! SPOMINITE SE GRKOV

car! Spomnite se Grkov. 1. Opomin na nujno zadevo. 2. Opomin na potrebo po maščevanju.

Perzijski kralj (522-4X6 pr. n. št.) Darej I. je naročil svojemu sužnju, naj mu te besede glasno ponovi trikrat na dan, vsakič, ko se Darij usede za mizo. Kot poroča starogrški zgodovinar Herodot, je ta vladar s tem pokazal, da ni pozabil, kako so Grki (Atenci in Jonci) zavzeli in požgali perzijsko mesto Sarde, in da se bo zagotovo maščeval, ko bo to mogoče.

PANDORINA SKRINJA

Pandorina skrinjica. Alegorično - "vir nesreče, težav." Frazeološka enota je povezana z mitom o Pandori, ki je od boga Zeusa prejela zaprto škatlo, napolnjeno z vsemi zemeljskimi nesrečami in nesrečami. Radovedna Pandora je odprla škatlo in ven so poletele človeške nesreče.

PROKRUSTOVA POSTELJA

Prokrustovo ležišče. Alegorični izraz je "vnaprej dan model, po katerem je treba nekaj pripraviti." Eden od grških mitov pripoveduje o roparju Prokrustu (mučitelju). Lovil je mimoidoče in jih silil pod svojo posteljo: če je bil daljši, so mu odrezali noge, če je bil krajši, so jih iztegnili.

ZLATO RUNO

Zlato runo - zlato, bogastvo, ki si ga ljudje prizadevajo pridobiti.

Starogrški miti pravijo, da se je junak Jazon odpravil v Kolhido (vzhodna obala Črnega morja), da bi izkopal zlato runo (zlato ovnovo volno), ki so ga varovali zmaj in biki, ki so iz ust bruhali plamen. Jazon je zgradil ladjo "Argo" (hitra), po kateri so se udeleženci tega, po legendi, prvega potovanja na dolge razdalje antike imenovali Argonavti. S pomočjo čarovnice Medeje se je Jazon, ko je premagal vse ovire, uspešno polastil zlatega runa. Prvi, ki je razložil ta mit, je bil pesnik Pindar (518-442 pr. n. št.).

VRNITE SE V SVOJE PENATE

Vrni se na svoj dom - vrni se pod domačo streho.

Kaj pomenijo penati in zakaj se k njim vračajo? Stari Rimljani so verjeli v prijazne, prijetne bogove, ki so živeli v vsaki hiši in jo varovali, nekakšne brownije. Imenovali so jih penati, častili so jih, pogostili so jih s hrano s svoje mize, ob odhodu v tujino pa so poskušali s seboj vzeti njihove majhne podobe.

Spomnite se "Eugene Onegin" A.S. Puškin:

Vrnil se je v svoje penate,

Obiskal Vladimir Lensky

Sosedov spomenik je skromen.

DVOLIČNI JANUS

V rimski mitologiji je bil Janus - bog časa, vstopov in izhodov - upodobljen z dvema obrazoma. En obraz, mlad, je bil obrnjen naprej v prihodnost. Še en, senilen, - nazaj v preteklost. V sodobnem jeziku se uporablja kot sinonim za neiskrenega, dvoličnega človeka, dvoličnega trgovca.

GRŠKO DARILO

Darovi Danajcev so zahrbtna darila, prinesena z zahrbtnim namenom.

Izraz iz Iliade: po legendi so Grki zavzeli Trojo tako, da so zgradili ogromnega lesenega konja in ga dali Trojancem. V konju je bila skrita četa bojevnikov.

PENELOPINA TKANINA

Penelopina tkanina govori o prefinjeni zvitosti.

Penelopa, žena Odiseja (junak Homerjeve pesmi "Odiseja"), je obljubila, da se bo odločila med snubci, ki so jo motili, potem ko je končala tkanje pregrinjala za svojega starega tasta Laertesa. Toda vsako noč je razpletla vse, kar ji je uspelo narediti čez dan. Ko je bila njena zvitost razkrita, se je Odisej vrnil in v hudem boju pobil vse prosilce za roko njegove žene.

ZLATA DOBA

V starih časih so ljudje verjeli, da je pred davnimi časi, ob zori časov, na zemlji vladala čudovita zlata doba, ko je človeštvo uživalo mir in spokojnost - ljudje niso vedeli, kaj so strah, vojne, zakoni, zločini, lakota.

In čeprav so ta naivna prepričanja že zdavnaj potonila v pozabo, je frazeologija zlate dobe še vedno živa - tako imenujemo najboljši čas, razcvet nečesa.

Tukaj lahko poslušate ali prenesete MIT "PET STOLETJIH"

ROG KOPIJA

Rog izobilja je neskončen vir blaginje in bogastva.

Starogrški mit pripoveduje, da kruti bog Kronos ni želel imeti otrok, ker se je bal, da bi mu vzeli moč. Zato je njegova žena na skrivaj rodila Zevsa in ga zaupala nimfam, ki so bile hranjene z mlekom božanske koze Amalteje. Nekega dne se je ujela v drevo in si odlomila rog. Nimfa ga je napolnila s sadjem in ga dala Zevsu. Zevs je dal rog nimfam, ki so ga vzgojile, in obljubil, da se bo iz njega pojavilo, kar bodo želele.

Tako je izraz rog izobilja postal simbol blaginje in bogastva.

Tukaj lahko poslušate ali prenesete MIT "ZEVSOVO ROJSTVO"

VEZI HIMENEJA

Himenska vez je medsebojna obveznost, ki jo zakoncema nalaga skupno življenje ali preprosto zakonska zveza sama, poroka.

Vezi so okovi, nekaj, kar veže človeka ali veže eno živo bitje na drugo. Obstaja veliko besed tega korena: "ujetnik", "vozel", "uzda", "breme" itd. Tako govorimo o nečem kot so "snopi" ali "verige", toda v stari Grčiji je bilo himen ime boga poroke, zavetnika porok.

Jevgenij Onjegin v romanu A. S. Puškina pravi Tatjani Larini:

Vi presodite, kakšne vrtnice

Hymen bo pripravil za nas ... -

ko gre za njuno možno poroko.

Tukaj lahko prenesete ali poslušate MIT "HYMENEUS"

TANTALOVA MOKA

Tantalova muka, Tantalova muka - trpljenje zaradi zavesti o bližini želenega cilja in nezmožnosti njegovega doseganja. Tukaj lahko poslušate ali prenesete MYTH "TANTALUM"

AVGIJEV HLEV

AVGIJEV HLEV – umazan prostor, zanemarjen posel, nered.

GORDIJSKI VOZEL

Prerezati gordijski vozel pomeni pogumno in energično reševanje težke zadeve.

VSE NOSIM S SEBOJ

Vse, kar človek nosi s seboj, je njegovo notranje bogastvo, znanje in inteligenca.

PANIČNI STRAH (GROZA)

Panični strah je intenziven strah. Tukaj lahko poslušate ali prenesete mit "PAN"

RASTLINA PRVENSTVA

Palma je simbol zmage, skoraj enako kot lovorov venec.

JAHANJE PEGAZA

Ride Pegasus - postanite pesnik, govorite v poeziji

POD POKROVJEM

Biti pod okriljem - uživati ​​​​nečije pokroviteljstvo, biti zaščiten.

DAMOKLEJEV MEČ

Damoklejev meč je stalna grožnja.

HOMERIČNI SMEH (SMEH)

Homerski smeh je neobvladljiv smeh.

HERKULOV STEBER (STEBRIČKI)

Reči "dosegel Herkulove stebre" pomeni dosegel skrajno mejo.

MENTOR TON

"Mentorski ton" - mentorski, aroganten ton.

V grški mitologiji so Avgejevi hlevi veliki hlevi Avgeja, kralja Elide, ki niso bili očiščeni več let. V enem dnevu jih je očistil Herkul: skozi hleve je usmeril reko, katere vode so odnesle ves gnoj.

2. Ariadnina nit je tisto, kar pomaga najti izhod iz težke situacije.

Izraz izvira iz grških mitov o junaku Tezeju, ki je ubil Minotavra. Atenci so morali na zahtevo kretskega kralja Minosa vsako leto poslati sedem mladeničev in sedem deklet na Kreto, da jih požre Minotaver, ki je živel v zanj zgrajenem labirintu, iz katerega nihče ni mogel pobegniti. Tezeju je pri tem nevarnem podvigu pomagala hči kretskega kralja Ariadna, ki se je vanj zaljubila. Na skrivaj od očeta mu je dala oster meč in klobčič niti. Ko so Tezeja in mlade moške in dekleta, ki so bili obsojeni na raztrganje, odpeljali v labirint, je Tezej na vhodu zavezal konec niti in hodil skozi zapletene prehode ter postopoma odvijal klobčič. Ko je Tezej ubil Minotavra, je našel pot nazaj iz labirinta po niti in prinesel vse obsojene.

3. Ahilova peta je šibka točka.

V grški mitologiji je Ahil (Ahil) eden najmočnejših in najpogumnejših junakov. Opeva ga Homerjeva Iliada. Ahilova mati, boginja morja Tetida, ga je potopila v sveto reko Stiks, da bi sinovo telo naredilo neranljivo. Med potapljanjem ga je držala za peto, ki se je voda ni dotaknila, tako da je peta ostala Ahilovo edino ranljivo mesto, kjer ga je Parisova puščica smrtno ranila.

4. Barrel Danaid - neskončno delo, brezplodno delo.

Danaide so petdeset hčera libijskega kralja Danaja, s katerim je bil njegov brat Egipt, egiptovski kralj, v sovraštvu. Petdeset egiptovskih sinov, ki so zasledovali Danaja, ki je pobegnil iz Libije v Argolido, so ubežnika prisilili, da jim je dal svojih petdeset hčera za žene. Prvo poročno noč so Danaidi na željo očeta ubili moža. Le ena izmed njih se je odločila, da ne bo ubogala očeta. Za storjeni zločin so bogovi devetinštirideset Danaidov po smrti obsodili, da v podzemlju Hada za vedno polnijo sod brez dna z vodo.

5. Doba Astraea je srečen čas, čas.

Astraea je boginja pravičnosti. Čas, ko je bila na zemlji, je bila srečna, »zlata doba«. Zemljo je zapustila v železni dobi in od takrat pod imenom Devica sije v ozvezdju Zodiaka.

6. Herkul. Herkulsko delo (podvig). Herkulovi stebri (stebri).

Hercules (Hercules) je junak grških mitov, obdarjen z izjemno fizično močjo. Opravil je znamenitih dvanajst del. Na nasprotnih obalah Evrope in Afrike, blizu Gibraltarske ožine, je postavil "Herkulove stebre (stebre)". Tako so v starodavnem svetu imenovali skale Gibraltarja in Jebel Muse. Ti stebri so veljali za »rob sveta«, čez katerega ni poti. Zato se je izraz "doseči Herkulove stebre" začel uporabljati v pomenu: doseči mejo nečesa, do skrajne točke. Izraz "herkulsko delo, podvig" se uporablja, ko govorimo o kateri koli nalogi, ki zahteva izjemen napor.

7. Herkul na razpotju. Velja za osebo, ki težko izbira med dvema rešitvama.

Izraz izvira iz govora grškega sofista Prodika. V tem govoru je Prodik povedal alegorijo, ki jo je sestavil o mladeniču Herkulu (Herkulu), ki je sedel na razpotju in razmišljal o življenjski poti, ki jo je moral izbrati. Približali sta se mu dve ženski: Effeminacy, ki mu je narisala življenje, polno užitkov in razkošja, in Virtue, ki mu je pokazala težko pot do slave.

8. Vezi (verige) Hymenia - poroka, poroka.

V stari Grčiji je beseda himen pomenila tako poročno pesem kot božanstvo zakona, posvečeno z vero in zakonom, v nasprotju z Erosom, bogom svobodne ljubezni.

9. Damoklejev meč - bližajoča se, grozeča nevarnost.

Izraz izvira iz starogrške legende, ki jo je pripovedoval Ciceron v svojem eseju »Tuskulanski pogovori«. Damoklej, eden od tesnih sodelavcev sirakuškega tirana Dionizija starejšega, je o njem začel zavistno govoriti kot o najsrečnejšem med ljudmi. Dionizij, da bi nevoščljivca naučil lekcijo, ga je postavil na njegovo mesto. Med pojedino je Damoklej zagledal oster meč, ki je visel nad njegovo glavo iz konjske žime. Dionizij je pojasnil, da je to emblem nevarnosti, ki jim je kot vladar kljub na videz srečnemu življenju nenehno izpostavljen.

10. Darila Danajcev - "zahrbtna" darila, ki s seboj prinašajo smrt za tiste, ki jih prejmejo.

Trojanski konj je skrivni, zahrbtni načrt (od tod trojanski virus (Trojan)).

Izrazi izvirajo iz grških zgodb o trojanski vojni. Danajci (Grki) so se po dolgem in neuspešnem obleganju Troje zatekli k zvijači: zgradili so ogromnega lesenega konja, ga pustili ob obzidju Troje, sami pa so se pretvarjali, da odplujejo stran od obale Troje. Svečenik Laocoon, ko je videl tega konja in poznal zvijače Danajcev, je vzkliknil: "Karkoli že je, bojim se Danajcev, tudi tistih, ki prinašajo darila!" Toda Trojanci, ki niso poslušali opozoril Laokoona in prerokinje Kasandre, so konja odvlekli v mesto. Ponoči so Danajci, skriti v konju, prišli ven, pobili stražarje, odprli mestna vrata, spustili svoje tovariše, ki so se vrnili na ladjah, in tako zavzeli Trojo.

11. Dvolični Janus je dvolična oseba.

Janus je bog vsakega začetka in konca, vstopov in izhodov (janua – vrata). Upodobljen je bil z dvema obrazoma, obrnjenima v nasprotni smeri: mladi - naprej, v prihodnost, stari - nazaj, v preteklost.

12. Zlato runo - zlato, bogastvo, ki si ga ljudje prizadevajo pridobiti.

Argonavti so pogumni mornarji in pustolovci.

Jazon je šel v Kolhido (vzhodna obala Črnega morja), da bi izkopal zlato runo (zlato ovnovo volno), ki so ga varovali zmaj in biki, ki so bruhali plamene iz svojih ust. Jason je zgradil ladjo "Argo", po kateri so se udeleženci tega, po legendi, prvega potovanja na dolge razdalje v antiki imenovali Argonavti. S pomočjo čarovnice Medeje se je Jazon, ko je premagal vse ovire, uspešno polastil zlatega runa.

13. Potoniti v pozabo - za vedno izginiti, biti pozabljen.

Lethe je reka pozabe v Hadu, podzemlju. Ob prihodu v podzemlje so duše mrtvih pile vodo iz njega in pozabile na celotno preteklo življenje. Ime reke je postalo simbol pozabe.

14. Med Scyllo in Charybdis - v težkem položaju, ko nevarnost grozi z dveh strani.

Po legendah starih Grkov sta na obalnih skalah na obeh straneh ožine živeli dve pošasti: Scila in Haribda, ki sta požrli mornarje.

15. Tantalove muke - trpljenje zaradi nepotešenih želja.

Tantal, kralj Frigije (imenovan tudi kralj Lidije), je bil ljubljenec bogov, ki so ga pogosto vabili na svoje pojedine. Toda, ponosen na svoj položaj, je užalil bogove, za kar je bil strogo kaznovan. Po Homerju ("Odiseja", II, 582-592) je bila njegova kazen ta, da je, vržen v Tartar (pekel), za vedno doživljal neznosne bolečine žeje in lakote. V vodi stoji do vratu, a voda se mu umakne takoj, ko spusti glavo, da bi pil. Nad njim visijo veje z razkošnimi plodovi, a ko iztegne roke k njim, se veje odmaknejo.

16. Narcis je oseba, ki ljubi samo sebe.

Narcis je čeden mladenič, sin rečnega boga Kefiza in nimfe Leiriope. Nekega dne se je Narcis, ki nikoli ni nikogar ljubil, sklonil nad potok in se, ko je v njem videl svoj obraz, zaljubil vase in umrl od melanholije. Njegovo telo se je spremenilo v rožo.

17. Nektar in ambrozija - nenavadno okusna pijača, izvrstna jed.

V grški mitologiji je nektar pijača, ambrozija (ambrozija) je hrana bogov, ki jim daje nesmrtnost.

18. Olimpijci so arogantni, nedostopni ljudje.

Olimpijska blaženost je najvišja stopnja blaženosti.

Olimpijski mir – miren, nič nemoteč.

Olimpijska veličina je slovesnost z manirami.

Olimp je gora v Grčiji, kjer so po grških mitih živeli nesmrtni bogovi.

19. Panični strah je nenaden, močan strah, ki povzroči zmedo.

Nastala je iz mitov o Panu, bogu gozdov in polj. Po mitih Pan prinaša nenadno in nerazumljivo grozo ljudem, zlasti popotnikom v oddaljenih in samotnih krajih, pa tudi četam, ki pred tem bežijo. Od tod izvira beseda "panika".

20. Pygmalion in Galatea - o strastni ljubezni brez vzajemnosti.

Mit o slavnem kiparju Pygmalionu pravi, da je odkrito izražal prezir do žensk. Boginja Afrodita, ki jo je to razjezilo, ga je prisilila, da se je zaljubil v kip mladega dekleta Galateje, ki ga je sam ustvaril, in ga obsodila na muke neuslišane ljubezni. Pygmalionova strast pa se je izkazala za tako močno, da je kipu vdahnila življenje. Oživljena Galatea je postala njegova žena.

21. Prometejski ogenj je sveti ogenj, ki gori v človeški duši; neugasljiva želja po doseganju visokih ciljev.

Prometej je eden od Titanov. Ukradel je ogenj z neba in ljudi naučil, kako ga uporabljati, kar je spodkopalo vero v moč bogov. Zaradi tega je jezni Zevs ukazal Hefajstu (bog ognja in kovaštva), naj priklene Prometeja na skalo. Orel, ki je priletel vsak dan, je raztrgal jetra vklenjenega titana.

22. Penelopino delo je delo brez konca (ženina zvestoba).

Izraz izvira iz Homerjeve Odiseje. Penelopa, Odisejeva žena, mu je ostala zvesta med dolgoletno ločitvijo, kljub nagovarjanju njenih snubcev. Rekla je, da odlaga novo poroko do dneva, ko bo končala tkanje prevleke za krsto za svojega tasta, starejšega Laerta. Ves dan je tkala, ponoči pa razvozlala vse, kar je čez dan spletla, in se spet lotila dela.

23. Sfinga uganka - nekaj nerešljivega.

Sfinga je pošast z obrazom in prsmi ženske, telesom leva in krili ptice, ki je živela na skali blizu Teb. Sfinga je čakala na popotnike in jim postavljala uganke. Ubil je tiste, ki jih niso rešili. Ko je tebanski kralj Ojdip rešil zadane uganke, si je pošast vzela življenje.

24. Sizifovo delo je neskončno, eterično (neuporabno) delo.

Korintskega kralja Sizifa je Zevs zaradi žalitve bogov obsodil na večne muke v Hadu: moral je zakotaliti ogromen kamen na goro, ki se je, ko je dosegel vrh, spet zakotalil navzdol.

25. Circe je nevarna lepotica, zahrbtna zapeljivka.

Circa (latinska oblika; grško Kirke) - po Homerju zahrbtna čarovnica. S pomočjo čarobne pijače je Odisejeve spremljevalce spremenila v prašiče. Odisej, ki mu je Hermes podaril čarobno rastlino, je premagal njen urok in ona ga je povabila, da deli njeno ljubezen. Potem ko je Circo prisilil, da priseže, da ne načrtuje nič slabega proti njemu in da bo njegove spremljevalce vrnila v človeško podobo, se je Odisej njenemu predlogu uklonil.

26. Jabolko spora je vzrok za spor, sovraštvo.

Boginja spora Erida je med povabljence na poročnem gostovanju zakotalila zlato jabolko z napisom: »Najlepšemu«. Med gosti so bile boginje Hera, Atena in Afrodita, ki so se prepirale, katera od njih naj prejme jabolko. Njun spor je rešil Paris, sin trojanskega kralja Priama, tako da je jabolko podelil Afroditi. V zahvalo je Afrodita pomagala Parisu ugrabiti Heleno, ženo špartanskega kralja Menelaja, kar je povzročilo trojansko vojno.

27. Pandorina skrinjica je vir nesreče, velikih nesreč.

Nekoč so ljudje živeli, ne da bi poznali nesreče, bolezni in starosti, dokler Prometej ni bogovom ukradel ognja. Za to je jezni Zevs na zemljo poslal lepo žensko - Pandoro. Od Zevsa je prejela skrinjico, v kateri so bile zaprte vse človeške nesreče. Pandora, ki jo je spodbudila radovednost, je skrinjico odprla in raztresla vse nesreče.

28. Zlati tuš - velik denar ali zlahka pridobljeno bogastvo.

Ta podoba je nastala iz grškega mita o Zevsu, ki se ji je, očaran nad lepoto Danae, hčerke argivskega kralja Akrizija, prikazal v obliki zlatega tuša, po katerem se je rodil njen sin Perzej.

29. Cyclops - enooki

Kiklopi so enooki velikanski kovači, močneži, kanibali, kruti in nesramni, živijo v jamah na vrhovih gora in se ukvarjajo z živinorejo. Kiklopi so bili zaslužni za gradnjo velikanskih zgradb.

DELA

A.S. Puškin

PREROK

V temni puščavi sem se vlekel, -

In serafin s šestimi krili

Prikazal se mi je na razpotju.

S prsti lahkimi kot sanje

Dotaknil se je mojih oči.

Preroške oči so se odprle,

Kot preplašen orel.

Dotaknil se je mojih ušes -

In bili so polni hrupa in zvonjenja:

In slišal sem, kako se nebo trese,

In nebeški let angelov,

In plazilec morja pod vodo,

In dolina vinske trte je obrasla.

In prišel je do mojih ustnic,

In moj grešnik mi je iztrgal jezik,

In brezdelni in zvijačni,

In pik modre kače

Moje zmrznjene ustnice

Postavil ga je s svojo okrvavljeno desnico.

In z mečem mi je presekal prsi,

In vzel mi je trepetajoče srce,

In premog, ki gori z ognjem,

Potisnil sem luknjo v svoje prsi.

Ležal sem kot mrlič v puščavi,

In Božji glas me je poklical:

»Vstani, prerok, glej in poslušaj,

Bodi izpolnjen po moji volji,

In mimo morij in dežel,

Zažgite srca ljudi z glagolom."

Opombe

* Prerok (str. 149). V podobi preroka, kot v "Imitacijah Korana" (glej zgoraj), je Puškin razumel pesnika. Slika, ki jo je upodobil Puškin, v več majhnih podrobnostih sega v VI. poglavje Izaijeve knjige v Svetem pismu (šesterkrili Serafim z gorečim premogom v roki).

Pesem je bila prvotno del cikla štirih pesmi z naslovom »Prerok« s protivladno vsebino, posvečenih dogodkom 14. decembra. M. P. Pogodin je v pismu z dne 29. marca 1837 pojasnil: "Prerok" je napisal med potovanjem v Moskvo leta 1826. Pesmi bi morale biti štiri, prva je bila pravkar objavljena ("Muči nas duhovna žeja" , itd.") "("Veze", VI, 1936, str. 153). Preostale tri pesmi so bile uničene in niso prišle do nas.

Različica prvega verza »Preroka« - »Muči nas velika žalost«, ki je na voljo v Puškinovem posnetku, se očitno nanaša na izvirno izdajo slavnega besedila.

Šestokrili serafin- V krščanski mitologiji so bili serafi angeli, ki so bili še posebej blizu Bogu in so ga slavili.

Prst- prst

Zenica- Zenica, oko.

Odprt– odprto

Preroško- Predvidevanje prihodnosti, preroško

Gorniy(let) - Nahaja se v višinah.

Vegetacija– rast

Desna roka- desna roka, včasih celo roka

Vižd- Poglej

Poslušajte- Poslušajte nekoga ali nekaj, bodite pozorni na nekoga ali nekaj.

Tema pesmi:

Pesem je bila napisana leta 1826. To večdimenzionalno pesniško delo sodi v niz pesmi, katerih ključni temi sta problem pesnikove duhovne uresničitve in problem bistva poezije.

Sestava in zaplet:

S kompozicijskega vidika se zdi možno besedilo razdeliti na tri enake dele. Prva označuje kraj in čas dejanja (sestavljena je iz štirih verzov). Začetna formula pesmi do neke mere odmeva uvodni del Dantejeve Božanske komedije. »Šestokrili serafim«, angel, ki je še posebej blizu božjega prestola in ga poveličuje, nakazuje potopitev v prostor Stare zaveze; je junak »na razpotju«, kar poudarja tudi svetost in univerzalnost obravnavane problematike. Po starozaveznih predstavah, opisanih v knjigi preroka Izaija, eden od serafimov očisti prerokove ustnice tako, da se jih dotakne z vročim ogljem, ki ga s kleščami vzame s svetega oltarja, in ga tako pripravi na izpolnitev poslanstva. ministrstva. Tema ognja je v pesmi deležna obsežnega razvoja na kompozicijski in leksikalno-pomenski ravni; notranja oblika besede "serafim" (prevedena iz hebrejščine kot "ognjen", "ognjen") prav tako aktualizira koncept: v besedi je mogoče razlikovati proizvajalni koren srp "goreti", "goreti", "žgati". ”. Drugi del pesmi obsega dvajset vrstic in je posvečen preobrazbi človeka v preroka. Njegovo enotnost in notranjo korelacijo uresničuje poseben mehanizem pesniške izraznosti: kompleksna zvočna anafora z "in". Zadnji del je sestavljen iz šestih vrstic in izraža idejo o preroški službi; v njem božji glas, ki kliče lirskega junaka, povzema nastalo preobrazbo. Pesem je napisana v jambskem tetrametru s periodičnimi pomenljivimi prekinitvami v obliki spondej in pirih, s parnimi, križnimi in razponskimi rimami z moškimi in ženskimi rimami; na ritmično-metrični ravni se odraža tudi ključna ideja pesmi.

Lermontov "Duma"

Žalostno gledam našo generacijo!

Njegova prihodnost je ali prazna ali temna,

Medtem pa pod bremenom znanja in dvomov,

V nedejavnosti se bo postaral.

Bogati smo, komaj iz zibelke,

Po napakah naših očetov in njihovih pokojnih umih,

In življenje nas že muči, kot gladka pot brez cilja,

Kot pojedina na tujem prazniku.

Sramotno ravnodušen do dobrega in zla,

Na začetku dirke usahnemo brez boja;

Pred nevarnostjo so sramotno strahopetni

In pred oblastjo - zaničljivi sužnji.

Tako pusto sadje, zrelo pred časom,

Ni všeč ne našemu okusu ne očem,

Med rožami visi osirotel vesoljec,

In ura njihove lepote je ura njegovega padca!

Z brezplodno znanostjo smo izsušili razum,

Čutim zavist sosedov in prijateljev

Strasti, osmešene z nevero.

Skodelice užitka smo se komaj dotaknili,

A svoje mladostne moči nismo varčevali;

Od vsakega veselja, ki se boji sitosti,

Pridobili smo najboljši sok za vedno.

Sanje o poeziji, ustvarjanju umetnosti

Našega uma ne gane sladek užitek;

Pohlepno negujemo preostanek občutka v prsih –

Pokopan zaradi skopuha in nekoristnega zaklada.

In sovražimo in ljubimo po naključju,

Brez žrtvovanja ničesar, ne jeze ne ljubezni,

In nekaj skrivnega mraza vlada v duši,

Ko ogenj vre v krvi.

In razkošne zabave naših prednikov so nam dolgočasne,

Njihova vestna, otročja pokvarjenost;

In v grob hitimo brez sreče in brez slave,

Posmehljivo gleda nazaj.

Brez hrupa in sledi bomo šli čez svet,

Ne genij začetega dela.

In naš pepel, s strogostjo sodnika in državljana,

Potomec bo žalil s prezirljivim verzom,

Bridko posmehovanje prevaranega sina

Nad zapravljenim očetom.

Pesem "Duma" je v svojem žanru enaka elegija-satira kot "Smrt pesnika". Samo satira tukaj ni usmerjena na dvorno družbo, temveč na večino plemiške inteligence 30-ih.

Glavna tema pesmi je človekovo socialno vedenje. Tema je razkrita v Lermontovih Značilnostih generacije 30-ih. Ta generacija, ki je odraščala v razmerah mračne reakcije, sploh ni enaka tisti, ki je bila v 10. in 20. letih prejšnjega stoletja, ne generacija "očetov", tj. Družbeno-politični boj dekabristov štejejo za "napako" ("Bogati smo komaj od zibelke, zaradi napak naših očetov ..."). Nova generacija se je umaknila iz sodelovanja v javnem življenju in se poglobila v »sterilno znanost«, ne obremenjujejo se z vprašanji dobrega in zla; kaže »sramotno strahopetnost pred nevarnostjo« in je »zaničevanja vreden suženj pred oblastjo«. Tem ljudem ne poezija ne umetnost nič ne povesta. Njihova usoda je črna:

Množica mračna in kmalu pozabljena

Brez hrupa in sledi bomo šli čez svet,

Ne da bi se stoletja odrekel eni plodni misli,

Ne genij začetega dela.

Tako ostro oceno Lermontova o njegovih sodobnikih so narekovali njegovi družbeni pogledi naprednega pesnika. Zanj, ki je kot mladenič izjavil: »Torej je življenje dolgočasno, ko ni boja«, je še posebej nesprejemljiv ravnodušen odnos do zla, ki vlada v življenju. Brezbrižnost do javnega življenja je duhovna smrt človeka.

Lermontov, ki ostro obsoja svojo generacijo zaradi te brezbrižnosti, zaradi njenega umika iz družbenopolitičnega boja, se zdi, da jo kliče k moralni prenovi, k prebujanju iz duhovnega spanja. Lermontov, ki deluje kot obtoževalec, v tem odmeva Ryleeva, ki je z enako obsodbo naslovil svoje sodobnike, ki so se izmikali političnemu boju v pesmi »Državljan«.

Kako poštena in natančna je bila karakteristika generacije tridesetih let, ki jo je podal Lermontov v Dumi, najbolje kažejo pričevanja njegovih sodobnikov Belinskega in Hercena, ki sta globoko občutila grozo svoje dobe. Belinski je o »Dumi« zapisal: »Te pesmi so bile napisane s krvjo; prišli so iz globin užaljenega duha. To je jok, to je stok človeka, za katerega je odsotnost notranjega življenja zlo, tisočkrat strašnejše od telesne smrti!

apatijo, notranjo praznino in se mu ne bo odzval z jokom, s svojim stokanjem? In Herzen je govoril o tej dobi: »Ali bodo prihodnji ljudje razumeli, ali bodo cenili vso grozo, vso tragično stran našega obstoja?.. Ali bodo razumeli ... zakaj ne dvignemo rok za veliko delo, zakaj v trenutek veselja, ne pozabimo na melanholijo?«

Gribojedov "Gorje od pameti"

"Gorje od pameti" - komedija v verzih A. S. Gribojedova - delo, zaradi katerega je njegov ustvarjalec postal klasik ruske literature. Združuje elemente klasicizma in romantike ter realizma, ki so bili novost v začetku 19. stoletja.

Komedija »Gorje od pameti« - satira o aristokratski moskovski družbi prve polovice 19. stoletja - je eden od vrhov ruske dramatike in poezije; pravzaprav dopolnil »komedijo v verzih« kot žanr. Aforistični slog je prispeval k temu, da je "šla v citate".

Zgodovina besedila:

Okoli leta 1816 se je Gribojedov, ko se je vrnil iz tujine, znašel v Sankt Peterburgu na enem od družabnih večerov in bil presenečen nad tem, kako vsa javnost občuduje vse tuje. Tisti večer je obsula pozornost in skrb zgovornega Francoza; Gribojedov tega ni zdržal in je imel ognjevit obtožujoč govor. Med njegovim govorom je nekdo iz občinstva izjavil, da je Gribojedov nor, in tako razširil govorice po Sankt Peterburgu. Griboedov, da bi se maščeval sekularni družbi, se je ob tej priložnosti odločil napisati komedijo.

Ostrovski "Nevihta"

"Nevihta" - igra v petih dejanjih Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega

Zgodovina ustvarjanja

Predstavo je julija začel Aleksander Ostrovski in jo dokončal 9. oktobra 1859. Rokopis hranijo v Ruski državni knjižnici.

Nastanek drame Nevihta je povezan tudi s pisateljevo osebno dramo. V rokopisu drame poleg Katerininega znanega monologa: »In kakšne sanje sem imel, Varenka, kakšne sanje! Ali zlati templji ali kakšni izjemni vrtovi in ​​vsi pojejo nevidne glasove ...«, je zapis Ostrovskega: »Od L. P. sem slišal o istih sanjah ...«. L. P. je igralka Lyubov Pavlovna Kositskaya, s katero je imel mladi dramatik zelo težaven osebni odnos: oba sta imela družini. Igralkin mož je bil umetnik Malega gledališča I. M. Nikulin. In Aleksander Nikolajevič je imel tudi družino: živel je v civilnem zakonu z navadno Agafjo Ivanovno, s katero je imel skupne otroke (vsi so umrli kot otroci). Ostrovski je živel z Agafjo Ivanovno skoraj dvajset let.

Lyubov Pavlovna Kositskaya je služila kot prototip za podobo junakinje predstave Katerine, postala pa je tudi prva izvajalka vloge.

Aleksander Golovin. Banka Volge. 1916 Skice za dramo "Nevihta" A. N. Ostrovskega

Leta 1848 je Aleksander Ostrovski z družino odšel v Kostromo, na posestvo Ščelikovo. Naravna lepota Volge je dramatika presenetila, nato pa je razmišljal o predstavi. Dolgo časa je veljalo, da je zaplet drame "Nevihta" Ostrovski vzel iz življenja kostromskih trgovcev. V začetku 20. stoletja so prebivalci Kostrome lahko natančno navedli kraj Katerininega samomora.

Ostrovski v svoji igri postavlja problem prelomnice v družbenem življenju, ki se je zgodila v petdesetih letih 19. stoletja, problem spreminjanja družbenih temeljev.

Imena likov v predstavi so obdarjena s simboliko: Kabanova je debela ženska s težkim značajem; Kuligin je "kuliga", močvirje, nekatere njegove značilnosti in ime so podobni imenu izumitelja Kulibina; ime Katerina pomeni "čista"; nasproti ji je Varvara - "barbarka".

V drami "Nevihta" je pisatelj označil stanje provincialne družbe v Rusiji na predvečer reform. Dramatik preučuje vprašanja, kot so položaj ženske v družini, sodobnost »Domostroja«, prebujanje občutka osebnosti in lastne vrednosti v človeku, odnos med »starimi«, zatiralskimi in »mladimi«. «, brez glasu.

Glavna ideja "Nevihte" je, da močna, nadarjena in pogumna oseba z naravnimi težnjami in željami ne more živeti srečno v družbi, kjer prevladuje "kruta morala", kjer kraljuje "Domostroy", kjer vse temelji na strahu, zavajanje in podrejanje.

Na ime »Nevihta« lahko gledamo z več vidikov. Nevihta je naravni pojav in narava igra pomembno vlogo v kompoziciji predstave. Torej dopolnjuje dejanje, poudarja glavno idejo, bistvo dogajanja. Na primer, čudovita nočna pokrajina ustreza zmenku med Katerino in Borisom. Prostranost Volge poudarja Katerinine sanje o svobodi, slika krute narave se razkrije ob opisu samomora glavne junakinje. Nato narava prispeva k razvoju akcije, potiska dogodke, tako rekoč spodbuja razvoj in razrešitev konflikta. Tako v prizoru nevihte elementi spodbudijo Katerino, da se javno pokesa.

Torej, naslov "Nevihta" poudarja glavno idejo predstave: v ljudeh se prebuja občutek lastne vrednosti; želja po svobodi in neodvisnosti začne ogrožati obstoj starega reda.

Svet Kabanikhe in Wilda se bliža koncu, ker se je v "temnem kraljestvu" pojavil "žarek svetlobe" - Katerina - ženska, ki se ne more sprijazniti z zatiralskim vzdušjem, ki vlada v družini, v mestu. Njen protest se je izrazil v njeni ljubezni do Borisa, v njeni nedovoljeni smrti. Katerina je izbrala smrt namesto obstoja v svetu, v katerem je bila »naveličana vsega«. Ona je prva strela nevihte, ki bo kmalu izbruhnila v družbi. Nad “starim” svetom se že dolgo zgrinjajo oblaki. Domostroy je izgubil svoj prvotni pomen. Kabanikha in Dikoy uporabljata njegove ideje samo za opravičevanje svoje tiranije in tiranije. Svojim otrokom niso mogli prenesti prave vere v nedotakljivost svojih življenjskih pravil. Mladi živijo po zakonih svojih očetov, dokler lahko s prevaro dosežejo kompromis. Ko zatiranje postane neznosno, ko prevara le delno reši, takrat se začne v človeku prebujati protest, se razvija in je sposoben vsak trenutek izbruhniti.

Katerinin samomor je prebudil človeka v Tihonu. Videl je, da vedno obstaja izhod iz te situacije, in on, najbolj slabovoljan od vseh likov, ki jih je opisal Ostrovski, ki je vse življenje nedvomno ubogal svojo mamo, jo v javnosti krivi za smrt svoje žene. Če je Tihon že sposoben izraziti svoj protest, potem "temno kraljestvo" res ni dolgo obstajalo.

Nevihta je tudi simbol prenove. V naravi je po nevihti zrak svež in čist. V družbi bo po viharju, ki se je začel s Katerininim protestom, tudi prenova: zatiralske in podložniške rede bo verjetno zamenjala družba svobode in neodvisnosti.

Toda nevihta se ne zgodi le v naravi, ampak tudi v Katerinini duši. Storila je greh in se tega pokesa. V njej se borita dva občutka: strah pred Kabanikho in strah, da te "smrt nenadoma najde takšnega, kot si, z vsemi tvojimi grehi ..." Na koncu prevladata religioznost in strah pred povračilom za greh in Katerina javno prizna, kaj storila je greh. Nihče od prebivalcev Kalinova je ne razume: ti ljudje, tako kot Katerina, nimajo bogatega duhovnega sveta in visokih moralnih vrednot; ne čutijo obžalovanja, ker je njihova morala, da je vse »sešito in pokrito«. Vendar priznanje Katerini ne prinese olajšanja. Dokler verjame v Borisovo ljubezen, je sposobna živeti. Toda ob zavedanju, da Boris ni nič boljši od Tihona, da je še vedno sama na tem svetu, kjer je »boleha od vsega«, ne najde drugega izhoda, kot da se vrže v Volgo. Katerina je zaradi svobode kršila verski zakon. Nevihta se konča s prenovo v njeni duši. Mlada ženska se je popolnoma osvobodila spon kalinovskega sveta in vere.

Tako se nevihta, ki se zgodi v duši glavnega junaka, spremeni v nevihto v sami družbi, celotno dejanje pa se odvija v ozadju elementov.

S podobo nevihte je Ostrovski pokazal, da sta družba, ki je zastarela, temelji na prevari, in stari red, ki človeku odvzame možnost izražanja najvišjih čustev, obsojena na uničenje. To je tako naravno kot čiščenje narave z nevihto. Tako je Ostrovski izrazil upanje, da bo do prenove v družbi prišlo čim prej.

Gončarov "Oblomov"

Zgodovina ustvarjanja

Roman je bil zasnovan leta 1847 in je nastajal več kot 10 let. Leta 1849 je bilo poglavje »Oblomovljeve sanje« objavljeno kot samostojno delo v almanahu »Literarna zbirka z ilustracijami« pri Sovremenniku.

Delo na romanu je potekalo počasi, konec 40-ih je Gončarov pisal založniku A. A. Kraevskemu:

»Ko sem natančno prebral napisano, sem videl, da je šlo vse skupaj v skrajnost, da sem se teme lotil narobe, da je treba eno spremeniti, drugo sprostiti.<...>Zadeva se razvija v moji glavi počasi in močno.”

Celoten roman Oblomov je bil prvič objavljen šele leta 1859 v prvih štirih številkah revije Otechestvennye zapiski. Začetek dela na romanu sega v zgodnejše obdobje. Leta 1849 je izšlo eno od osrednjih poglavij "Oblomova" - "Oblomovljeve sanje", ki jih je avtor sam imenoval "uvertura celotnega romana". Avtor postavlja vprašanje: kaj je "oblomovizem" - "zlata doba" ali smrt, stagnacija? V »Sanjah ...« prevladujejo motivi statičnosti in negibnosti, stagnacije, hkrati pa je čutiti avtorjevo sočutnost, dobrodušen humor in ne zgolj satiričnega zanikanja. Kot je kasneje trdil Gončarov, je bil leta 1849 načrt za roman "Oblomov" pripravljen in osnutek njegovega prvega dela je bil dokončan. »Kmalu,« je zapisal Gončarov, »po objavi Navadne zgodovine leta 1847 v Sovremenniku sem že imel v mislih pripravljen načrt Oblomova.« Poleti 1849, ko so bile "Oblomove sanje" pripravljene, je Gončarov odpotoval v domovino, v Simbirsk, čigar življenje je ohranilo pečat patriarhalne antike. V tem mestecu je pisatelj videl veliko primerov »spanja«, ki so ga spali prebivalci njegove izmišljene Oblomovke. Delo na romanu je bilo prekinjeno zaradi Gončarovega potovanja okoli sveta na fregati Pallada. Šele poleti 1857, po objavi potopisnih esejev "Fregata "Pallada"", je Gončarov nadaljeval delo na "Oblomovu". Poleti 1857 je odšel v letovišče Marienbad, kjer je v nekaj tednih dokončal tri dele romana. Avgusta istega leta je Gončarov začel delati na zadnjem, četrtem delu romana, katerega zadnja poglavja so bila napisana leta 1858. Toda med pripravo romana za objavo je Gončarov leta 1858 prepisal Oblomova, dodal nove prizore in naredil nekaj rezov. Ko je končal delo na romanu, je Goncharov dejal: "Napisal sem svoje življenje in tisto, kar raste vanj."

Gončarov je priznal, da so na idejo Oblomova vplivale ideje Belinskega. Najpomembnejša okoliščina, ki je vplivala na koncept dela, se šteje za govor Belinskega o prvem romanu Goncharova, "Navadna zgodba". Podoba Oblomova vsebuje tudi avtobiografske značilnosti. Po lastnem priznanju Gončarova je bil sam sibarit, ljubil je spokojen mir, ki daje povod za ustvarjalnost.

Roman, objavljen leta 1859, je bil razglašen za velik družbeni dogodek. Časopis Pravda je v članku, posvečenem 125. obletnici rojstva Gončarova, zapisal: "Oblomov se je pojavil v dobi javnega navdušenja, nekaj let pred kmečko reformo, in je bil dojet kot poziv k boju proti inerciji in stagnaciji." Takoj po izidu je roman postal predmet razprav v kritiki in med pisci.

Roman I. A. Gončarova "Oblomov" je eno najbolj priljubljenih klasičnih del. Ker je kritik Pisarev ob izidu romana izjavil, da bo »po vsej verjetnosti predstavljal dobo v zgodovini ruske književnosti«, in za vrste, ki so v njem uvedene, prerokoval skupno ime, ni nobenega pismenega Rusa, ki bi ne vem vsaj približno, da je tako oblomovstvo. Roman je imel srečo: mesec dni po pojavu ni našel le inteligentnega recenzenta, ampak tudi resnega tolmača v osebi Dobroljubova; Še več, sam avtor, daleč od pogledov in še posebej prakse revolucionarne demokracije, pa tudi izjemno ljubosumen in sumničav človek, se je popolnoma strinjal s člankom Dobrolyubova "Kaj je oblomovizem?"

»Vtisa, ki ga je ta roman naredil v Rusiji s svojim videzom, ni mogoče opisati,« se je spominjal knez P. Kropotkin štirideset let pozneje, »vsa izobražena Rusija je brala »Oblomova« in razpravljala o oblomovstvu.

Preučevanje oblomovizma v vseh njegovih pojavnih oblikah je naredilo roman Goncharova nesmrten. Glavni junak je Ilya Ilyich Oblomov, dedni plemič, pameten, inteligenten mladenič, ki je prejel dobro izobrazbo in je v mladosti sanjal o nesebičnem služenju Rusiji. Gončarov takole opisuje njegov videz: "Bil je moški srednje rasti, prijetnega videza, s temno sivimi očmi, vendar brez kakršne koli določene ideje." Po značaju je Ilya Ilyich pošten, prijazen in krotek. Njegov prijatelj iz otroštva, Andrei Stolts, pravi o njem: "To je kristalna, prozorna duša." Toda vse te pozitivne lastnosti značaja so v nasprotju z lastnostmi, kot sta pomanjkanje volje in lenoba.

Da bi razumeli razloge za nastanek takšnega pojava, kot je oblomovizem, se morate spomniti "Oblomovih sanj". V njem Ilya Ilyich vidi svoje starše, svojo družinsko posest in celoten način življenja. To je bil način življenja, ki se desetletja ni spremenil; zdelo se je, da je vse zmrznilo, zaspalo v tem posestvu; življenje je teklo počasi, odmerjeno, leno in zaspano. Nič ni motilo življenja Oblomova. Goncharov, ko opisuje življenje posesti posesti, pogosto uporablja besede "tišina", "stagnacija", "mir", "spanje", "tišina". Zelo natančno prenašajo samo vzdušje hiše, kjer je življenje potekalo brez sprememb in vznemirjenja od zajtrka do kosila, od popoldanskega spanca do večernega čaja, od večerje - spet do jutra, kjer je bil najbolj nepozaben dogodek, kako je Luka Savelich neuspešno zdrsnil hrib pozimi na sani in si poškodoval čelo. Lahko rečemo, da je bilo življenje Oblomovcev opredeljeno z eno besedo - "stagnacija", to je bil tipičen obstoj posesti ruskega provincialnega posestnika in Gončarov si tega ni izmislil: sam je odraščal v takšni družini.

In mali Ilyusha Oblomov je bil vzgojen v samem vzdušju te hiše, v samem življenju Oblomovke. Kot je zelo natančno opredelil N. A. Dobroljubov v članku »Kaj je oblomovstvo?«, Ilja Iljič ni bil vzgojen samo kot plemič, ampak kot ruski gospod, ki »ni treba vsak dan vznemirjati, ni treba delati za zaradi svojega vsakdanjega kruha.« Ilya Oblomova je treba obravnavati kot edinstven rezultat vzgoje mnogih generacij Oblomovih, kot produkt "okamenelega kraljestva" samega ruskega življenja. Ta vzgoja in ta način življenja sta pomorila vse živo, vse neposredno, privadila človeka zaspanemu brezdelju; Poleg tega so imeli enak učinek tako na gospodarja kot na služabnika. V tem smislu je zelo pomembna podoba Oblomovega služabnika Zakhare. Ilja Iljič reče in se obrne k njemu: "Ja, brat, ti si še večji Oblomov kot jaz!" To je zelo točna pripomba; Zakhar je kot »Oblomov na kvadrat«: vse najslabše lastnosti Oblomova Zakhar privede do karikaturalnih razsežnosti.

Življenje Oblomova je brez teženj po kakršnih koli spremembah, najbolj pa ceni samoto in mir. Oblomov postopoma prekine vezi, najprej s službo, nato pa s celotnim zunanjim svetom, z družbo. Halja, čevlji in kavč prispevajo k temu, da mladenič potopi v popolno apatijo. Gončarov nam z opisom življenja Oblomova pojasni, da ta človek moralno umira: »Pajčevina, prepojena s prahom, se je oprijemala stekla; zrcala ... bi lahko služila kot tablice, da bi nanje zapisovali v prah za spomin«; "Ležanje z Ilyo Ilyičem je bilo njegovo normalno stanje."

Dobroljubov in za njim drugi kritiki so bili presenečeni nad pisateljevo spretnostjo, ki je roman strukturiral tako, da se zdi, da se v njem nič ne zgodi, in zunanjega gibanja sploh ni, ali bolje rečeno, običajne "romantike" dinamika, a vztrajno zanimanje ostaja. Dejstvo je, da se pod zunanjo nedejavnostjo junaka, pod ležernimi in podrobnimi opisi skriva intenzivno notranje dogajanje. Njeno gibalo se izkaže kot vztrajni boj Oblomova z življenjem, ki ga obdaja in priteka z vseh strani - boj, ki je navzven neopazen, včasih skoraj neviden, a zato nič manj oster.

Nasprotno, grenkoba se samo povečuje zaradi dejstva, da se zaman, v nekaterih svojih pojavnih oblikah, življenje premika počasi in vztrajno, zdrobi vse, kar mu je sovražno in sovražno: napredek zdrobi oblomovstvo, ki ga v romanu predstavljajo vse vrste inercije.

Krotki Ilja Iljič se obupano in do konca bori z vdorom življenja, z njegovimi velikimi zahtevami, z delom in z majhnimi zbadanji »zlobe dneva«. Ker se v svojem odporu do državljanske dolžnosti moti, se včasih izkaže za višjega in bolj pravega od praznih trditev takratnega obstoja. In, ne da bi odvrgel ogrinjalo, ne da bi zapustil znameniti Oblomovljev kavč, včasih zadane dobro namerjene udarce sovražniku, ki je vdrl vanj in motil njegov mir.

Gončarov bralca že od samega začetka uvede v ozračje tega boja in takoj oriše protislovja pasivne, čeprav na svoj način militantnega položaja junaka. "O moj bog! Življenje se te dotakne, doseže te povsod,« hrepeni Oblomov.

Jutranji obiski pri junaku, s katerimi se začne roman, so cela galerija tipov, značilnih mask; nekateri se potem v romanu ne pojavljajo več. Tukaj je prazen kicoš, uradnik karierist in obtožujoči pisec. Maske so različne, a bistvo je isto: prazna nečimrnost, varljiva dejavnost. Prav po zaslugi »izvajanja« takšnih »heterogenih posameznikov« postane ideja o iluzorni intenzivnosti obstoja »poslovnih« ljudi, polnosti njihovega življenja polnejša in izrazitejša.

Ni presenetljivo, da je Oblomov daleč od interesov praktičnega življenja, obremenjen z njegovimi zahtevami in ni sposoben zaščititi niti svojih interesov. Ko goljuf in izsiljevalec izkoristi svojo lahkovernost, povpraša Oblomova o stanju njegovih zadev, Oblomov da odgovor, ki je osupljiv v svoji odkritosti. »Poslušajte ... Poslušajte,« je ponavljal načrtno, skoraj šepetaje, »ne vem, kaj je corvée, kaj je kmečko delo, kaj pomeni revež, kaj pomeni bogat človek; Ne vem, kaj pomeni četrtina rži ali ovsa, kaj stane, v katerem mesecu, in kaj sejejo in žanjejo, kako in kdaj prodajo; Ne vem, ali sem bogat ali reven, ali bom čez eno leto sit ali bom berač - ničesar ne vem! - je sklenil z malodušjem ...« Ta podrobnost je omembe vredna - Oblomov se izpove »skoraj šepetaje«. Morda se je prvič pred njim pokazala vsa tragičnost in nemoč njegovega položaja. In kljub temu zavedanju je Oblomova smrt neizogibna.

Gončarov je strog in vztrajen pri analizi usode svojega junaka, čeprav pisatelj ne zamolči njegovih dobrih lastnosti. "Začelo se je z nezmožnostjo nadeti nogavic in končalo z nezmožnostjo živeti."

Oblomovizem ni samo sam Ilya Ilyich Oblomov. To je trdnjava Oblomovka, kjer je junak začel svoje življenje in bil vzgojen; to je "Vyborg Oblomovka" v hiši Agafje Matvejevne Pšenicine, kjer je Oblomov končal svojo neslavno kariero; to je podložnik Zahar s svojo hlapčevsko vdanostjo gospodarju in množica prevarantov, prevarantov, lovcev na tujo pogačo (Tarantjev, Ivan Matvejevič, Zaterti), ki se motajo okoli Oblomova in njegovih brezplačnih zaslužkov. Suženjski sistem, ki je povzročil takšne pojave, je z vso svojo vsebino govoril v romanu Gončarov, je bil obsojen na uničenje, njegovo uničenje je postalo nujna zahteva dobe.

Ni mogla prebuditi Oblomovega zanimanja za življenje in ljubezni do lepe deklice Olge Iljinske. »Pesem ljubezni« s svojimi strastmi, vzponi in padci se junaku zdi »zelo težka šola življenja«. Oblomov se boji tistih visokih lastnosti duše, ki jih mora imeti, da bi postal vreden dekliške ljubezni. Olga, ki se zaman trudi rešiti svojega ljubimca, ga vpraša: »Kaj te je uničilo? Za to zlo ni imena ...« - »Oblomovstvo je,« odgovarja Ilja Iljič. Oblomov je veliko bolj zadovoljen z drugo različico razmerja. Svoj »ideal« najde v osebi Agafye Matveevne Pshenitsa, ki mu skuša privoščiti vse, ne da bi od predmeta svoje ljubezni zahtevala karkoli.

Toda zakaj eden najboljših ljudi v romanu, moralno čist, pošten, prijazen, srčen Oblomov, moralno umre? Kaj je vzrok te tragedije? Gončarov, ki obsoja življenjski slog Oblomova, njegovo lenobo, pomanjkanje volje, nezmožnost opravljanja praktičnih dejavnosti, vidi razloge, ki so privedli do pojava oblomovstva v razmerah ruskega lokalnega življenja, ki je lastniku zemljišča omogočilo, da ni skrbel za svoj vsakdanji kruh. . Po mnenju Dobrolyubova »Oblomov ni neumna, apatična narava, brez teženj in čustev, ampak oseba, ki tudi nekaj išče v svojem življenju, o nečem razmišlja. Toda podla navada, da svoje želje ne izpolnjuje s svojimi prizadevanji, temveč s strani drugih, je v njem razvila apatično negibnost in ga pahnila v usmiljenja vredno stanje moralnega sužnja.« To je bistvo tragedije Oblomova.

Toda medtem ko obsoja lenobo in apatijo Oblomova, ima Gončarov ambivalenten odnos do drugega junaka, Andreja Stoltsa, ki bi se zdel idealno pozitiven, in ne meni, da je njegova pot osebnostnega razvoja bolj primerna za Rusijo. Za razliko od Oblomova, srčnega človeka, nam avtor opisuje Stolza kot nekakšen mehanizem. Njegov ideal, ki ga nič ni preprečilo, je doseganje materialnega bogastva, udobja in osebne blaginje. A. P. Čehov je o njem zapisal: »Stolz mi ne vliva nobenega zaupanja. Avtor pravi, da je veličasten človek, a jaz mu ne verjamem ... Napol je zbran, tričetrt napet.«

Morda so izvori tragedij obeh junakov v njuni vzgoji. Razlog za Stolzovo nenaravnost je njegova »pravilna«, racionalna, meščanska vzgoja.

Oblomovi so čuvaji starodavnih tradicij. Ta Oblomova utopija o harmoničnem sobivanju človeka z naravo se je prenašala iz roda v rod. Toda avtor pokaže zaostalost patriarhata, skoraj pravljično nezmožnost njegovega obstoja v njegovem sodobnem svetu. Sanje Oblomova se sesujejo pod pritiskom civilizacije.

V očitku Zaharju o življenjskem slogu »drugih« je Oblomov videti skoraj kot poosebitev tipične psihologije sužnjelastnika, prepričanega v svojo pravico, da ne dela ničesar in samo uživa življenjske dobrine. Toda Zakhar, potrt z mojstrovimi "patetičnimi" besedami, je odšel in Oblomov, sam s seboj, se že resno primerja z "drugimi" in misli povsem nasprotno od tega, kar je s patosom razlagal staremu. In »boleča zavest« resnice ga skoraj pripelje do tiste strašne besede, ki je »kot znamka vtisnila njegovo življenje in prave vrednote duha je Oblomov tako pridno skrival pred življenjem, da se skrivnostno čisto zlato spremeni v očitno Zlo za tiste, ki so od njega odvisni. Preostalih tristo Zaharov, ki so v romanu nevidni, uničen zaradi goljufov in »poštenjakov«, umre v svoji hlapčevski predanosti.

Življenje kot sanje in sanje kot smrt - to je usoda glavne junakinje romana.

Oblomova "golobja duša" odločno zanika svet lažne dejavnosti, sovražnega do človeka, življenja, narave - najprej svet aktivnih meščanskih zadev, svet vseh grabežljivosti in podlosti. Toda ta duša sama, kot kaže Gončarov, v svoji šibkosti deluje kot element, sovražen do življenja. V tem protislovju je resnična nesmrtnost tragične podobe Oblomova.

Dobroljubov je z vso močjo pokazal tipičnost Oblomova ne le za konzervativno, ampak tudi za liberalno Rusijo. Po pravilni pripombi P. A. Kropotkina "tip Oblomova sploh ni omejen samo na meje Rusije: ... Oblomovizem obstaja na obeh celinah in na vseh zemljepisnih širinah." To so priznavali tudi zahodnoevropski kritiki. Prevajalec Gončarovljevih del v danščino, P. Ganzen, mu je pisal: »Ne samo pri Adujevu in Rajskem, ampak tudi pri Oblomovu se mi je zdelo toliko stvari znanih in starih, tako dragih. Ja, ni kaj skrivati, in v naši dragi Danski je veliko oblomovstva.

Koncept "oblomovizem" je postal splošen samostalnik za označevanje vseh vrst inertnosti, inercije in stagnacije.

Avgejevi hlevi
V grški mitologiji so Avgejevi hlevi veliki hlevi Avgeja, kralja Elide, ki niso bili očiščeni več let. V enem dnevu jih je očistil junak Herkul (Herkul): skozi hleve je usmeril reko, katere vode so odnesle ves gnoj. O tem mitu je prvi poročal grški zgodovinar Diodorus Siculus (1. stoletje pr. n. št.). Izraz "avgejski hlevi", ki je nastal iz tega, se uporablja za označevanje zelo umazane sobe, pa tudi hude zanemarjenosti, smeti, nereda v zadevah, ki zahtevajo veliko truda za njihovo odpravo; krilat je postal v antiki (Seneka, Satira ob smrti cesarja Klavdija; Lucijan, Aleksander).

Ariadnina nit
Izraz, ki pomeni: vodilna nit, vodilna misel, način, kako se izvleči iz težkega položaja, rešiti težko vprašanje. Nastal je iz grških mitov o atenskem junaku Tezeju, ki je ubil Minotavra, pošastnega pol bika, pol človeka. Na zahtevo kretskega kralja Minosa so morali Atenci vsako leto poslati sedem mladeničev in sedem deklet na Kreto, da jih požre Minotaver, ki je živel v zanj zgrajenem labirintu, iz katerega nihče ni mogel zapustiti. Tezeju je pri tem nevarnem podvigu pomagala hči kretskega kralja Ariadna, ki se je vanj zaljubila. Na skrivaj od očeta mu je dala oster meč in klobčič niti. Ko so Tezeja in mladeniče, obsojene na raztrganje, odpeljali v labirint. Tezej je na vhodu zavezal konec niti in hodil skozi zapletene prehode ter postopoma odvijal klobčič. Ko je Tezej ubil Minotavra, je po niti našel pot nazaj iz labirinta in od tam izpeljal vse obsojene (Ovid, Metamorfoze, 8, 172; Heroidi, 10, 103).

Ahilova peta
V grški mitologiji je Ahil (Ahil) eden najmočnejših in najpogumnejših junakov; opevana je v Homerjevi Iliadi. Posthomerski mit, ki ga je prenesel rimski pisec Higin, poroča, da je Ahilova mati, boginja morja Tetida, da bi sinovo telo naredila neranljivo, ga potopila v sveto reko Stiks; med potapljanjem ga je držala za peto, ki se je voda ni dotaknila, zato je peta ostala Ahilovo edino ranljivo mesto, kjer ga je Parisova puščica smrtno ranila. Izraz »Ahilova (ali Ahilova) peta, ki je iz tega nastala, se uporablja v pomenu: šibka stran, šibka točka nečesa.

Barrel Danaid
Danaide so v grški mitologiji petdeset hčera libijskega kralja Danaja, s katerim je bil njegov brat Egipt, kralj Egipta, v sovraštvu. Petdeset egiptovskih sinov, ki so zasledovali Danaja, ki je pobegnil iz Libije v Argolido, so ubežnika prisilili, da jim je dal svojih petdeset hčera za žene. Prvo poročno noč so Danaidi na željo očeta ubili moža. Le ena izmed njih se je odločila, da ne bo ubogala očeta. Za storjeni zločin so bogovi devetinštirideset Danaidov po smrti obsodili, da v podzemlju Hada za vedno polnijo sod brez dna z vodo. Od tod je nastal izraz Danaidov sod, ki je nekoč pomenil: nenehno brezplodno delo, pa tudi posoda, ki je nikoli ni mogoče napolniti. Mit o Danaidah je prvi opisal rimski pisatelj Higin (Fables, 168), podobo posode brez dna pa so že prej našli pri starih Grkih. Lucian je prvi uporabil izraz "sod Danaidov".

Starost Astreje
V grški mitologiji je Astraea boginja pravice. Čas, ko je bila na zemlji, je bila srečna, »zlata doba«. Zemljo je zapustila v železni dobi in od takrat pod imenom Devica sije v ozvezdju Zodiaka. Izraz "doba Astreje" pomeni: srečen čas.

Libacija [čaščenje] Bakhusa [Bacchus]
Bacchus (Bacchus) - v rimski mitologiji - bog vina in zabave. Stari Rimljani so ob žrtvovanju bogovom imeli obred žrtvovanja, ki je bil sestavljen iz točenja vina iz skodelice v čast bogu. Od tod je nastal šaljiv izraz »libacija Bahusu«, ki je včasih pomenil: pitje. Ime tega starorimskega boga se uporablja tudi v drugih šaljivih izrazih o pijančevanju: »častiti Bakhusa«, »služiti Bahusa«.

Herkul. Herkulsko delo [podvig]. Herkulovi stebri [stebri]
Hercules (Hercules) je junak grških mitov ("Iliada", 14, 323; "Odiseja", II, 266), obdarjen z izjemno fizično močjo; opravil je dvanajst del - ubil je pošastno lernejsko hidro, očistil Avgejeve hleve itd. Na nasprotnih obalah Evrope in Afrike, blizu Gibraltarske ožine, je postavil »Herkulove stebre (stebre)«. Tako so v starodavnem svetu imenovali skale Gibraltarja in Jebel Muse. Ti stebri so veljali za »rob sveta«, čez katerega ni poti. Zato se je izraz "doseči Herkulove stebre" začel uporabljati v pomenu: doseči mejo nečesa, do skrajne točke. Ime legendarnega grškega junaka je postalo pogost samostalnik za osebo z veliko fizično močjo . Izraz "Herkulov trud, podvig", ki se uporablja, ko govorimo o nečem, kar zahteva izjemen napor.

Herkul na razpotju
Izraz je nastal iz govora grškega sofista Prodicusa (5. stoletje pr. n. št.), ki je znan le v predstavitvi Ksenofonta "Spomini Sokrata", 2, 1, 21-33). V tem govoru je Prodik povedal alegorijo, ki jo je sestavil o mladeniču Herkulu (Herkulu), ki je sedel na razpotju in razmišljal o življenjski poti, ki jo je moral izbrati. Približali sta se mu dve ženski: Effeminacy, ki mu je narisala življenje, polno užitkov in razkošja, in Virtue, ki mu je pokazala težko pot do slave. Izraz "Herkul na razpotju" velja za osebo, ki težko izbira med dvema odločitvama.

Deviška kožica. Vezi [verige] himena
V stari Grčiji je beseda himen pomenila tako poročno pesem kot božanstvo zakona, posvečeno z vero in zakonom, v nasprotju z Erosom, bogom svobodne ljubezni. Alegorično, "Hymen", "Bounds of Hymen" - poroka, poroka.

Damoklejev meč
Izraz izvira iz starogrške legende, ki jo je pripovedoval Ciceron v svojem eseju »Tuskulanski pogovori«. Damoklej, eden od tesnih sodelavcev sirakuškega tirana Dionizija starejšega (432-367 pr. n. št.), je o njem začel zavistno govoriti kot o najsrečnejšem med ljudmi. Dionizij, da bi nevoščljivca naučil lekcijo, ga je postavil na njegovo mesto. Med pojedino je Damoklej zagledal oster meč, ki je visel nad njegovo glavo iz konjske žime. Dionizij je pojasnil, da je to emblem nevarnosti, ki jim je kot vladar kljub na videz srečnemu življenju nenehno izpostavljen. Zato je izraz "Damoklejev meč" dobil pomen bližajoče se, grozeče nevarnosti.

Grško darilo. trojanski konj
Izraz se uporablja za pomen: zahrbtna darila, ki prinašajo s seboj smrt za tiste, ki jih prejmejo. Izvira iz grških legend o trojanski vojni. Danajci so se po dolgem in neuspešnem obleganju Troje zatekli k zvijači: zgradili so ogromnega lesenega konja, ga pustili ob obzidju Troje in se pretvarjali, da odplujejo stran od obale Troje. Svečenik Laocoon, ko je videl tega konja in poznal zvijače Danajcev, je vzkliknil: "Karkoli že je, bojim se Danajcev, tudi tistih, ki prinašajo darila!" Toda Trojanci, ki niso poslušali opozoril Laokoona in prerokinje Kasandre, so konja odvlekli v mesto. Ponoči so Danajci, ki so se skrivali v konju, prišli ven, pobili stražarje, odprli mestna vrata, spustili svoje tovariše, ki so se vrnili na ladjah, in tako zavzeli Trojo (»Odiseja« Homerja, 8, 493 et ​​nad.; »Eneida« od Vergilija, 2, 15 in nasl.). Vergilijev hemistih »Bojim se Danajcev, tudi tistih, ki prinašajo darove«, pogosto citiran v latinščini (»Timeo Danaos et dona ferentes«), je postal pregovor. Tu je nastal izraz »trojanski konj«, ki je včasih pomenil: skrivni, zahrbtni načrt.

Janus z dvema obrazoma
V rimski mitologiji je bil Janus - bog časa, pa tudi vsakega začetka in konca, vstopov in izhodov (janua - vrata) - upodobljen z dvema obrazoma, obrnjenima v nasprotni smeri: mlad - naprej, v prihodnost, star - nazaj, v preteklost. Nastali izraz "dvolični Janus" ali preprosto "Janus" pomeni: oseba z dvema obrazoma.

Zlato runo. Argonavti
Starogrški miti pravijo, da se je junak Jazon odpravil v Kolhido (vzhodna obala Črnega morja), da bi izkopal zlato runo (zlato ovnovo volno), ki so ga varovali zmaj in biki, ki so iz ust bruhali plamen. Jazon je zgradil ladjo "Argo" (hitra), po kateri so se udeleženci tega, po legendi, prvega potovanja na dolge razdalje antike imenovali Argonavti. S pomočjo čarovnice Medeje se je Jazon, ko je premagal vse ovire, uspešno polastil zlatega runa. Prvi, ki je razložil ta mit, je bil pesnik Pindar (518-442 pr. n. št.). Zlato runo je ime za zlato, bogastvo, ki si ga prizadeva pridobiti; Argonavti - pogumni mornarji, pustolovci.

Kasandra
Po Homerju (Iliada, 13, 365) je Kasandra hči trojanskega kralja Priama. Apolon ji je dal dar vedeževanja. Toda ko je zavrnila njegovo ljubezen, je navdihnil vse, da so nezaupali njenim prerokbam, čeprav so se vedno uresničile; Tako je zaman opozarjala Trojance, da jim bo leseni konj, ki so ga pripeljali v mesto, prinesel smrt (Vergilij in Eneida, 2, 246) (glej Darila Danajcev). Ime Cassandra je postalo domače ime za osebo, ki opozarja na nevarnost, a ji ne verjamejo.

Castor in Pollux
V grški mitologiji sta Kastor in Polidevk (rimski Poluks) sinova Zevsa in Lede, dvojčka. V Odiseji (II, 298) se o njih govori kot o otrocih Lede in Tindareja, sina špartanskega kralja. Po drugi različici mita je Kastorjev oče Tindarej, Poluksov oče pa Zevs, zato je prvi, rojen od smrtnika, smrten, drugi pa nesmrten. Ko je bil Castor ubit, je Pollux začel rotiti Zevsa, naj tudi njemu da priložnost umreti. Toda Zevs mu je ponudil izbiro: ali naj ostane za vedno na Olimpu brez brata ali pa en dan preživi z bratom na Olimpu, drugi pa v Hadu. Pollux je izbral slednje. Njuni imeni sta postali sinonim za dva neločljiva prijatelja.

poletje Potone v pozabo
V grški mitologiji je Lethe reka pozabe v Hadu, podzemlju; duše mrtvih so ob prihodu v podzemlje pile vodo iz nje in pozabile na celotno preteklo življenje (Heziod, Teogonija; Vergil, Eneida, 6). Ime reke je postalo simbol pozabe; Izraz "potone v pozabo", ki je iz tega izhajal, se uporablja v pomenu: za vedno izginiti, biti pozabljen.

Mars. Marsov sin. Marsovo prvenstvo
V rimski mitologiji je Mars bog vojne. Figurativno: vojaška, bojevita oseba. Izraz "Marsov sin" se uporablja v istem pomenu; izraz "Marsovo polje" pomeni: bojno polje. Tudi v starem Rimu se je imenoval eden od delov mesta na levem bregu Tibere, namenjen vojaškim in gimnastičnim vajam. V Parizu to ime nosi trg v zahodnem delu mesta, ki je prvotno služil za vojaške parade. V Sankt Peterburgu se je tako imenoval trg med Letnim vrtom in vojašnico Lifegarde Pavlovskega polka, kjer so pod Nikolajem I. in pozneje prirejali velike vojaške parade.

Med Scilo in Haribdo
Po legendah starih Grkov sta na obalnih skalah na obeh straneh Mesinske ožine živeli dve pošasti: Scila in Haribda, ki sta požrli mornarje. Scila,
...neprestano lajanje,
S prodornim cviljenjem, kot cviljenje mladega kužka,
Pošast odmeva po vsej okolici. pristopi k njej
Strašljivo ni samo za ljudi, ampak tudi za najbolj nesmrtne ...
Noben mornar ni mogel nepoškodovan mimo nje
Z ladjo, ki jo je lahko prehoditi: vsa zobata usta odprta,
Z ladje ugrabi šest ljudi naenkrat ...
Bližje boste videli še eno skalo ...
Vse morje pod tisto skalo je strašno vznemirjeno zaradi Haribde,
Uživanje trikrat na dan in izločanje trikrat na dan
Črna vlaga. Ne upajte si priti bližje, ko vas vsrka:
Pozejdon vas sam ne bo rešil pred gotovo smrtjo ...
(»Odiseja« Homerja, 12, 85-124. Prevod V. A. Žukovskega.)
Izraz, ki je nastal iz tega »med Scilo in Haribdo«, se uporablja v pomenu biti med dvema sovražnima silama, v položaju, kjer nevarnost grozi na obeh straneh.

Minerva [Pallas], ki je nastala iz glave Jupitra [Zevsa]
Minerva - v rimski mitologiji boginja modrosti, zaščitnica znanosti in umetnosti, identificirana z grško boginjo Pallas Ateno, ki se je po mitih rodila iz Jupitrove glave (njegova grška vzporednica je Zeus), ki se je pojavila od tam. popolnoma oborožen - v oklepu, čeladi in meču v roki. Zato, ko govorijo o nekom ali nečem, kar naj bi se takoj pojavilo popolnoma popolno, ta pojav primerjajo z Minervo, ki izhaja iz Jupitrove glave, ali s Palado, ki izhaja iz Zevsove glave (Heziod, Teogonija; Pindar, Olimpijske ode, 7, 35).

Morpheus. Morpheusov objem
V grški mitologiji je Morfej sin boga Hipnosa, krilatega boga sanj. Njegovo ime je sinonim za spanje.

Tantalove muke
V grški mitologiji je bil Tantal, kralj Frigije (imenovan tudi kralj Lidije), ljubljenec bogov, ki so ga pogosto vabili na svoje pojedine. Toda, ponosen na svoj položaj, je užalil bogove, za kar je bil strogo kaznovan. Po Homerju (Odiseja, II, 582-592) je bila njegova kazen ta, da je, vržen v Tartar (pekel), za vedno doživljal neznosne bolečine žeje in lakote; do vratu stoji v vodi, a voda se mu umakne, kakor hitro skloni glavo, da bi pil; veje z razkošnimi sadeži visijo nad njim, a čim iztegne roke k njim, se veje odmaknejo. Od tod je nastal izraz »Tantalove muke«, kar pomeni: neznosna muka zaradi nezmožnosti doseganja želenega cilja, kljub njegovi bližini.

Narcis
V grški mitologiji je čeden mladenič, sin rečnega boga Kefiza in nimfe Leiriope. Nekega dne se je Narcis, ki nikoli ni nikogar ljubil, sklonil nad potok in, ko je videl svoj obraz v njem, se je zaljubil vase in umrl od melanholije; njegovo telo se je spremenilo v rožo (Ovid, Metamorfoze, 3, 339-510). Njegovo ime je postalo gospodinjska beseda za osebo, ki se občuduje, ki je narcistična. M. E. Saltikov-Ščedrin je narcise svojih sodobnih liberalnih govorcev, zaljubljenih v lastno zgovornost, imenoval »sejalce napredka«, ki so se zaradi nepomembnih razlogov prepirali z vladno birokracijo in jo prikrivali s klepetanjem o »sveti stvari«, »svetla prihodnost« itd. njihovi osebni interesi (»Novi narcis, ali Zaljubljeni vase«, »Znaki časa«).

Začni z Ledinimi jajci
V grški mitologiji je Leda, hči Etolijskega kralja Festija, s svojo lepoto navdušila Zevsa, ki se ji je prikazal v podobi laboda. Plod njune zveze je bila Helena (Iliada, 3, 426; Odiseja, II, 298). Po poznejši različici tega mita je bila Helena rojena iz enega Ledinega jajčeca, njena brata, dvojčka Kastor in Poluks, pa iz drugega (Ovid, Heroidi, 17, 55; Horacij, Satire, 2, 1, 26). Potem ko se je pozneje poročila z Menelajem, je Heleno ugrabil Paris in tako se je izkazalo, da je krivec grškega pohoda proti Troji. Izraz "začeti z Ledinimi jajci" sega v Horacija (65-8 pr. n. št.), ki ("O umetnosti poezije") hvali Homerja, ker svoje zgodbe o trojanski vojni ne začne ab ovo. - ne iz jajčeca (seveda mit o Ledi), ne od vsega začetka, ampak poslušalca takoj uvede in medias res - v središče stvari, v samo bistvo stvari. K temu je treba dodati, da je bil izraz »ab ovo« med Rimljani pregovoren; v celoti: “ab ovo usque ad mala” - od začetka do konca; dobesedno: od jajca do sadja (rimska večerja se je začela z jajci in končala s sadjem).

Nektar in ambrozija
V grški mitologiji je nektar pijača, ambrozija (ambrozija) je hrana bogov, ki jim daje nesmrtnost ("Odiseja", 5, 91-94). Figurativno: nenavadno okusna pijača, izvrstna jed; vrhunski užitek.

Olimp. olimpijci. Olimpijska blaženost, veličina, mir
Olimp je gora v Grčiji, kjer so po grških mitih živeli bogovi (Homer, Iliada, 8, 456). Za kasnejše pisce (Sofokles, Aristotel, Vergil) je Olimp nebeški svod, v katerem prebivajo bogovi. Olimpijci so nesmrtni bogovi; figurativno - ljudje, ki vedno ohranjajo veličastno slovesnost svojega videza in neomajen mir duha; Tako imenujemo tudi arogantne in nedostopne ljudi. Tu so nastali številni izrazi: »literarni Olimp«, »glasbeni Olimp« - skupina priznanih pesnikov, pisateljev in glasbenikov. Včasih se ti izrazi uporabljajo ironično, v šali. »Olimpijska blaženost« je najvišja stopnja blaženosti; "Olimpijska veličina" - slovesnost v manirah, v vsem videzu; "Olimpijski mir" - miren, nič ne moti.

Panični strah
Izraz se uporablja v pomenu: nerazložljiv, nenaden, močan strah, ki zajema veliko ljudi, povzroča zmedo. Izhaja iz grških mitov o Panu, bogu gozdov in polj. Po mitih Pan prinaša nenadno in nerazumljivo grozo ljudem, zlasti popotnikom v oddaljenih in samotnih krajih, pa tudi četam, ki pred tem bežijo. Od tod izvira beseda "panika".

Parnas
V grški mitologiji je Parnas gora v Tesaliji, sedež Apolona in muz. V prenesenem pomenu: zbirka pesnikov, poezija nekega ljudstva. "Parnasove sestre" - muze.

Pegasus
V grški mitologiji - Zevsov krilati konj; pod udarcem njegovega kopita je na gori Helikon nastal izvir Hipokrene, ki je navdihoval pesnike (Heziod, Teogonija; Ovid, Metamorfoze, 5). Simbol pesniškega navdiha.

Pigmalion in Galatea
Starogrški mit o slavnem kiparju Pygmalionu pravi, da je odkrito izražal prezir do žensk. Boginja Afrodita, ki jo je to razjezilo, ga je prisilila, da se je zaljubil v kip mladega dekleta Galateje, ki ga je sam ustvaril, in ga obsodila na muke neuslišane ljubezni. Pygmalionova strast pa se je izkazala za tako močno, da je kipu vdahnila življenje. Oživljena Galatea je postala njegova žena. Na podlagi tega mita se je Pygmalion figurativno začel imenovati oseba, ki z močjo svojih občutkov, usmeritvijo svoje volje prispeva k ponovnemu rojstvu drugega (glej na primer dramo Bernarda Shawa "Pygmalion"), tudi kot ljubimec, ki sreča hladno brezbrižnost svoje ljubljene ženske.

Prometej. Prometejski ogenj
Prometej je v grški mitologiji eden od Titanov; ukradel je ogenj z neba in ljudi učil, kako ga uporabljati, s čimer je spodkopal vero v moč bogov. Zaradi tega je jezni Zevs ukazal Hefajstu (bog ognja in kovaštva), naj Prometeja priklene na skalo; Orel, ki je priletel vsak dan, je mučil jetra vklenjenega titana (Heziod, Teogonija; Eshil, Uvezani Prometej). Izraz "prometejski ogenj", ki je nastal na podlagi tega mita, se uporablja v pomenu: sveti ogenj, ki gori v človekovi duši, neugasljiva želja po doseganju visokih ciljev v znanosti, umetnosti in družbenem delu. Podoba Prometeja je simbol človeškega dostojanstva in veličine.

Penelopino delo
Izraz izvira iz Homerjeve Odiseje (2, 94-109). Penelopa, Odisejeva žena, mu je v dolgih letih ločitve ostala zvesta kljub nadlegovanju snubcev; rekla je, da odlaga novo poroko do dne, ko konča tkati pokrov za krsto za svojega tasta, starejšega Laerta; Ves dan je tkala, ponoči pa razvozlala vse, kar je čez dan spletla, in se spet lotila dela. Izraz se uporablja v pomenu: ženina zvestoba; delo brez konca.

Sfinga. Sfinga uganka
V grški mitologiji je Sfinga pošast z obrazom in prsmi ženske, telesom leva in krili ptice, ki je živela na skali blizu Teb; Sfinga je čakala na popotnike in jim postavljala uganke; Ubil je tiste, ki jih niso mogli rešiti. Ko je tebanski kralj Ojdip rešil zadane uganke, si je pošast vzela življenje (Heziod, Teogonija). Tu je beseda sfinga dobila svoj pomen: nekaj nerazumljivega, skrivnostnega; "Uganka sfinge" - nekaj nerešljivega.

Sizifovo delo. Sizifovo delo
Izraz se uporablja v pomenu: težko, neskončno in brezplodno delo. Izvira iz grške mitologije. Korintskega kralja Sizifa je Zevs zaradi žalitve bogov obsodil na večne muke v Hadu: moral je zakotaliti ogromen kamen na goro, ki se je, ko je dosegel vrh, spet zakotalil navzdol. Prvič izraz "Sizifovo delo" najdemo v elegiji (2, 17) rimskega pesnika Proporcija (1. stoletje pr. n. št.)

Titani
V grški mitologiji so se otroci Urana (nebo) in Gaje (zemlja) uprli olimpijskim bogovom, zaradi česar so bili vrženi v Tartar (Heziod, Teogonija). Metaforično, človeški titani, ki jih odlikuje moč, velikanska moč uma, geniji; titanic - ogromen, grandiozen.

Filemon in Bavkida
V starogrški legendi, ki jo je obdelal Ovid (Metamorfoze, 8, 610 idr.), je nekaj skromnih ostarelih zakoncev, ki sta prisrčno sprejela Jupitra in Merkurja, ki je prišel k njima v podobi utrujenih popotnikov. Ko so jo bogovi, jezni, ker jim preostali prebivalci tega območja niso izkazali gostoljubja, poplavili, so kočo Filemona in Bavkide, ki je ostala nepoškodovana, spremenili v tempelj, zakonca pa sta postala duhovnika. Po svojih željah sta umrla hkrati – bogovi so Filemona spremenili v hrast, Bavkido pa v lipo. Tako sta Filemon in Bavkida postala sinonim za neločljiv par starih zakoncev.

Sreča. Kolo sreče
Fortuna je v rimski mitologiji boginja slepega naključja, sreče in nesreče. Upodabljali so jo z zavezanimi očmi, stoječo na krogli ali kolesu in v eni roki držala volan, v drugi pa rog izobilja. Krmilo je nakazovalo, da bogastvo nadzoruje človekovo usodo, rog izobilja - dobro počutje, obilje, ki ga lahko da, krogla ali kolo pa sta poudarila njegovo stalno spremenljivost. Njeno ime in izraz "kolo sreče" pomenita: naključje, slepa sreča.

Bes
V rimski mitologiji - vsaka od treh boginj maščevanja (v grški miti. - Erinije). Ajshil, ki je Erinije postavil na oder, jih je upodobil kot ostudne starke s kačami za lase, s krvavimi očmi, iztegnjenimi jeziki in z golimi zobmi. Simbol maščevanja, figurativno jezna jezna ženska.

Chimera
V grški mitologiji je pošast, ki bruha ogenj, opisana na različne načine. Homer v Iliadi (6, 180) poroča, da ima levjo glavo, kozje telo in zmajev rep. Heziod v Teogoniji navaja, da ima himera tri glave (lev, koza, zmaj). Alegorično je himera nekaj neresničnega, plod ideje.

Cerberus
V grški mitologiji troglavi pes, ki straži vhod v podzemlje (Hades). Prvič je bil opisan v »Teogoniji« starogrškega pesnika Hesioda; Vergil govori o njej (»Aeneid«, 6) itd. Zato se beseda »Cerberus« (latinska oblika; grško Kerber) uporablja figurativno v pomenu: hud, čuječ stražar in tudi zloben pes.

Circe
Circa (latinska oblika; grško Kirke) - po Homerju zahrbtna čarovnica. Odisej (10, 337-501) pripoveduje, kako je s pomočjo čarobne pijače spremenila Odisejeve spremljevalce v prašiče. Odisej, ki mu je Hermes podaril čarobno rastlino, je premagal njen urok in ona ga je povabila, da deli njeno ljubezen. Potem ko je Circo prisilil, da priseže, da ne načrtuje nič slabega proti njemu in da bo njegove spremljevalce vrnila v človeško podobo, se je Odisej njenemu predlogu uklonil. Njeno ime je postalo sinonim za nevarno lepoto, zahrbtno zapeljivko.

Jabolko spora
Ta izraz pomeni: subjekt, vzrok spora, sovraštvo, je prvi uporabil rimski zgodovinar Justin (2. stoletje našega štetja). Temelji na grškem mitu. Boginja spora Erida je med povabljence na poročnem gostovanju zakotalila zlato jabolko z napisom: »Najlepšemu«. Med gosti so bile boginje Hera, Atena in Afrodita, ki so se prepirale, katera od njih naj prejme jabolko. Njun spor je rešil Paris, sin trojanskega kralja Priama, tako da je jabolko podelil Afroditi. V zahvalo je Afrodita pomagala Parisu ugrabiti Heleno, ženo špartanskega kralja Menelaja, kar je povzročilo trojansko vojno.

Pandorina skrinjica
Izraz, ki pomeni: vir nesreče, velikih nesreč; nastal iz pesmi »Dela in dnevi« grškega pesnika Hesioda, ki pripoveduje, da so ljudje nekoč živeli, ne da bi poznali nesreče, bolezni ali starosti, dokler Prometej ni bogovom ukradel ognja; za to je jezni Zeus poslal lepo žensko na zemljo - Pandoro; od Zevsa je prejela skrinjico, v kateri so bile zaklenjene vse človeške nesreče. Pandora, ki jo je spodbudila radovednost, je skrinjico odprla in raztresla vse nesreče.

Deseta muza
Starodavna mitologija je štela devet muz (boginj - pokroviteljic znanosti in umetnosti). Starogrški pesnik Heziod v "Teogoniji" ("Genealogija bogov", 77) prvič v virih, ki so prišli do nas, imenuje njihova imena. Razmejitev področij znanosti in umetnosti (lirika, zgodovina, komedija, tragedija, ples, ljubezenska poezija, himne, astronomija in ep) in njihova dodelitev nekaterim muzam je bila narejena v kasnejši dobi (3. - 1. stoletje pr. n. št.). ).
Izraz "deseta muza" označuje vsako področje umetnosti, ki se je večinoma znova pojavilo in ni bilo vključeno v kanonični seznam: v 18. stoletju. tako se je imenovala kritika sredi 19. stoletja. v Nemčiji - varietejsko gledališče, v našem času - kino, radio, televizija itd.

Zlati dež
Ta podoba je nastala iz grškega mita o Zevsu, ki se ji je, očaran nad lepoto Danae, hčere argivskega kralja Akrizija, prikazal v obliki zlatega dežja, po katerem se je rodil njen sin Perzej.
Danaë, zasuta s prho zlatih kovancev, je upodobljena na slikah številnih renesančnih umetnikov (Tician, Correggio, Van Dyck itd.). Izraz se uporablja za pomen: velik denar. V prenesenem pomenu je »zlati tuš« ime za zlahka pridobljeno bogastvo.

Kiklop. Kiklopske zgradbe
V grški mitologiji enooki velikanski kovači. Starogrški pesnik Heziod (8.-7. stol. pr. n. št.) v »Teogoniji« (»Genealogija bogov«) pravi, da so za Zevsa kovali strele in gromovske puščice. Po Homerju (Odiseja, 9, 475) - enooki močneži, velikani, kanibali, kruti in nesramni, ki živijo v jamah na vrhovih gora, se ukvarjajo z živinorejo. Kiklopi so bili zaslužni za gradnjo velikanskih zgradb. Zato se "Kiklop" uporablja za pomen enookega, pa tudi za kovača. "Kiklopska zgradba" je ogromna zgradba.

Po nekem neimenovanem povzetku

Frazeologizmi so stabilne kombinacije besed, ki so po leksikalnem pomenu blizu ene besede. Ruski jezikoslovec A.I. Efimov je rekel: "Frazeološke enote so biseri, kepe in dragulji domačega jezika."
Izraz "frazeologija" izhaja iz grških besed phrasis (govor) in logos (poučevanje). Ta izraz označuje del jezikoslovja, ki je posvečen proučevanju frazeološke sestave jezika, tj. Predmet preučevanja te znanosti so pomenske, morfološke in slogovne lastnosti frazeoloških enot.
Frazeologizmi obstajajo skozi vso zgodovino jezika. Od konca 18. stoletja so jih razlagali v posebnih zbirkah in razlagalnih slovarjih pod različnimi imeni (zloglasnice, aforizmi, frazemi, pregovori in reki). Tudi M. V. Lomonosov je pri pripravi načrta za slovar ruskega knjižnega jezika navedel, da bi moral vključevati "fraze", "idiome", "izreke", to je fraze in izraze. Vendar pa so frazeološko sestavo ruskega jezika začeli preučevati relativno nedavno.
Obstajajo domače ruske frazeološke enote, obstajajo pa tudi izposojene, vključno s frazeološkimi enotami, ki so v ruski jezik prišle iz starogrške mitologije.
Besedne figure govora, ki izvirajo iz antike, so posebna vrsta frazeoloških enot. Ti izrazi izvirajo iz mitologije in zgodovine Grčije. Bistvo starogrških frazeoloških enot je mogoče razumeti, če razumete njihov izvor iz določenega mita. Takšne "ključne fraze" izražajo odnos do predmeta pogovora in poudarjajo pomen fraze za govorca.
Avgijevi hlevi so močno zamašen, onesnažen prostor, običajno prostor, kjer je vse v neredu. Frazeologija izhaja iz imena ogromnih hlevov elidijskega kralja Avgeja, ki že več let niso bili očiščeni. Očistiti jih je lahko le mogočni Herkul, Zevsov sin. Junak je v enem dnevu očistil Avgejeve hleve in skoznje usmeril vode dveh viharnih rek.
Peti hvalnico pomeni nezmerno, navdušeno hvaliti, hvaliti nekoga ali nekaj. Nastalo je iz imena ditirambov - hvalnih pesmi v čast bogu vina in trte Dionizu, ki so jih peli med procesijami, posvečenimi temu božanstvu.
Jabolko spora je predmet, vzrok spora, sovraštva. Po starogrškem mitu nekega dne boginja spora Eris ni bila povabljena na pojedino. Zaradi zamere se je Eris odločila maščevati bogovom. Vzela je zlato jabolko, na katerem je pisalo »najlepše«, in ga tiho vrgla med boginje Hero, Afrodito in Ateno. Boginje so se prepirale, katera od njiju naj bo lastnica. Vsaka se je imela za najlepšo. Sin trojanskega kralja Paris, ki je bil povabljen za sodnika, je jabolko podaril Afroditi, ta pa mu je v zahvalo pomagala ugrabiti ženo špartanskega kralja Heleno. Zaradi tega je izbruhnila trojanska vojna.
Sizifovo delo je nekoristno, neskončno trdo delo, brezplodno delo. Izraz je izhajal iz starogrške legende o Sizifu, slavnem zvijačnem človeku, ki je znal prevarati celo bogove in se z njimi nenehno spopadal. Prav njemu je uspelo ukleniti Thanatosa, ki mu je bil poslan boga smrti, in ga obdržati zaprtega več let, zaradi česar ljudje niso umirali. Za svoja dejanja je bil Sizif v Hadu strogo kaznovan: moral je valiti težak kamen na goro, ki je, ko je dosegel vrh, neizogibno padel dol, tako da je bilo treba vse delo začeti znova.
Metati grom in strelo pomeni govoriti jezno, razdražljivo, očitati, obsojati nekoga ali mu groziti. Nastal je iz predstav o Zevsu - vrhovnem bogu Olimpa, ki se je po mitih spopadel s svojimi sovražniki in ljudmi, ki jih ni maral, s pomočjo strele, strašne v svoji moči, ki jo je skoval Hefajst.
Ariadnina nit, Ariadnina nit je tisto, kar pomaga najti izhod iz težke situacije. Po imenu Ariadna, hči kretskega kralja Minosa, ki je po starogrškem mitu pomagala atenskemu kralju Tezeju, potem ko je ubil polbika, polčloveka Minotavra, varno priti iz podzemnega labirinta z s pomočjo klobčiča niti Darovi Danajcev (trojanski konj) so zahrbtna darila, ...

Diapozitiv 1

Frazeologizmi stare Grčije

Diapozitiv 2

Jabolko spora
Predmet sovražnosti ali vzrok spora
Po starogrškem mitu nekega dne boginja spora Eris ni bila povabljena na pojedino. Zaradi zamere se je Eris odločila maščevati bogovom. Vzela je zlato jabolko, na katerem je pisalo »najlepše«, in ga tiho vrgla med boginje Hero, Afrodito in Ateno. Boginje so se prepirale, katera od njiju naj bo lastnica. Vsaka se je imela za najlepšo. Sin trojanskega kralja Paris, ki je bil povabljen za sodnika, je jabolko podaril Afroditi, ta pa mu je v zahvalo pomagala ugrabiti ženo špartanskega kralja Heleno. Zaradi tega je izbruhnila trojanska vojna.

Diapozitiv 3

Rog izobilja
Z izjemno velikodušnostjo, v ogromnih količinah. Starogrški mit pripoveduje, da kruti bog Kronos ni želel imeti otrok, ker se je bal, da bi mu vzeli moč. Zato je njegova žena na skrivaj rodila Zevsa in ga zaupala nimfam, ki so bile hranjene z mlekom božanske koze Amalteje. Nekega dne se je ujela v drevo in si odlomila rog. Nimfa ga je napolnila s sadjem in ga dala Zevsu. Zevs je dal rog nimfam, ki so ga vzgojile, in obljubil, da se bo iz njega pojavilo, kar bodo želele.

Diapozitiv 4

Prometejski ogenj
Neskončna želja po doseganju visokih ciljev. Eden od Titanov, Prometej, je bogovom ukradel ogenj in ljudi naučil, kako ga uporabljati. Jezni Zevs je ukazal Hefajstu, naj titana priklene na skalo, kamor je vsak dan priletel orel, da bi kljuval Prometejeva jetra. Herak Herkul je osvobodil Prometeja.

Diapozitiv 5

Pojte hvalnice
Pretirano hvaliti, poveličevati koga ali kaj Nastalo je iz imena ditiramb - hvalnice v čast bogu vina in vinske trte Dionizu, ki so jih peli ob procesijah, posvečenih temu božanstvu.

Diapozitiv 6

Ahilova peta
Ranljiva točka, šibka stran Tetida je svojega sina Ahila potopila v čudežne valove Stiksa, da bi deček postal neranljiv. Vendar pa je med kopanjem sinovo telo držala za peto, zaradi česar je Ahilova najbolj ranljiva točka postala njegova peta. V prihodnosti ga je Pariz smrtno ranil v peto.

Diapozitiv 7

Avgejevi hlevi
1) Zelo onesnaženo mesto, zanemarjeni prostori 2) Skrajni nered V grški mitologiji so ti hlevi ogromna lastnina kralja Elide - Avgeja, ki že vrsto let ni bila obnovljena v red. In Herkul jih je očistil v enem dnevu, reko Alfej pa je usmeril skozi hleve. Ta voda je s seboj odnesla vso umazanijo.

1. Avgijevi hlevi so močno zamašen, onesnažen ali natrpan prostor.
V grški mitologiji so Avgejevi hlevi veliki hlevi Avgeja, kralja Elide, ki niso bili očiščeni več let. V enem dnevu jih je očistil Herkul: skozi hleve je usmeril reko, katere vode so odnesle ves gnoj.

2. Ariadnina nit je tisto, kar pomaga najti izhod iz težke situacije.
Izraz izvira iz grških mitov o junaku Tezeju, ki je ubil Minotavra. Atenci so morali na zahtevo kretskega kralja Minosa vsako leto poslati sedem mladeničev in sedem deklet na Kreto, da jih požre Minotaver, ki je živel v zanj zgrajenem labirintu, iz katerega nihče ni mogel pobegniti. Tezeju je pri tem nevarnem podvigu pomagala hči kretskega kralja Ariadna, ki se je vanj zaljubila. Na skrivaj od očeta mu je dala oster meč in klobčič niti. Ko so Tezeja in mlade moške in dekleta, ki so bili obsojeni na raztrganje, odpeljali v labirint, je Tezej na vhodu zavezal konec niti in hodil skozi zapletene prehode ter postopoma odvijal klobčič. Ko je Tezej ubil Minotavra, je našel pot nazaj iz labirinta po niti in prinesel vse obsojene.

3. Ahilova peta je šibka točka.
V grški mitologiji je Ahil (Ahil) eden najmočnejših in najpogumnejših junakov. Opeva ga Homerjeva Iliada. Ahilova mati, boginja morja Tetida, ga je potopila v sveto reko Stiks, da bi sinovo telo naredilo neranljivo. Med potapljanjem ga je držala za peto, ki se je voda ni dotaknila, tako da je peta ostala Ahilovo edino ranljivo mesto, kjer ga je Parisova puščica smrtno ranila.

4. Damoklejev meč je bližajoča se, grozeča nevarnost.
Izraz izvira iz starogrške legende, ki jo je pripovedoval Ciceron v svojem eseju »Tuskulanski pogovori«. Damoklej, eden od tesnih sodelavcev sirakuškega tirana Dionizija starejšega, je o njem začel zavistno govoriti kot o najsrečnejšem med ljudmi. Dionizij, da bi nevoščljivca naučil lekcijo, ga je postavil na njegovo mesto. Med pojedino je Damoklej zagledal oster meč, ki je visel nad njegovo glavo iz konjske žime. Dionizij je pojasnil, da je to emblem nevarnosti, ki jim je kot vladar kljub na videz srečnemu življenju nenehno izpostavljen.

5. Darovi Danajcev. - »zahrbtna« darila, ki prinašajo s seboj smrt za tiste, ki jih prejmejo.
Trojanski konj je skrivni, zahrbtni načrt (od tod trojanski virus (Trojan)).
Izrazi izvirajo iz grških zgodb o trojanski vojni. Danajci (Grki) so se po dolgem in neuspešnem obleganju Troje zatekli k zvijači: zgradili so ogromnega lesenega konja, ga pustili ob obzidju Troje, sami pa so se pretvarjali, da odplujejo stran od obale Troje. Svečenik Laocoon, ko je videl tega konja in poznal zvijače Danajcev, je vzkliknil: »Karkoli že je, bojim se Danajcev, tudi tistih, ki prinašajo darila! »Toda Trojanci, ki niso poslušali opozoril Laokoona in prerokinje Kasandre, so konja odvlekli v mesto. Ponoči so Danajci, skriti v konju, prišli ven, pobili stražarje, odprli mestna vrata, spustili svoje tovariše, ki so se vrnili na ladjah, in tako zavzeli Trojo.

2.2. Starodavne frazeološke enote

2.2.1. Pojav in širjenje starodavnih frazeoloških enot

Starodavne frazeološke enote so skupina frazeoloških enot, ki so nastale na podlagi starodavnih starodavnih mitov. Sestavljajo dokaj veliko skupino besednih zvez, največkrat knjižnih. V ruski jezik so najpogosteje vstopili v 18. stoletju, ko se je zanimanje za antiko močno povečalo. Večina jih je nastala, tako kot v primeru svetopisemskih frazeoloških enot, s sledenjem besednih zvez iz grščine in latinščine.

Jasen primer vseh zgornjih dejstev je pregovor dim domovine je sladek in prijeten za nas. V slovarju BMS izveš o njem, prvič, da je njegova raba knjižna. Uporablja se v pomenu "v domovini je vse drago, vse je lepo - tudi neprijetne stvari" in po tem slovarju pregovor sega v latinski pregovor Et fumus patriae dulcis; dulcis fumus patrie (lit. "in dim domovine je sladek; dim domovine je sladek"). Podobne izraze najdemo pri Homerju v Odiseji. V ruščini se ta pregovor pojavi očitno v 70. letih 18. stoletja, ko se je v Rusiji povečalo zanimanje za antiko (BMS 2005: 214).

Dokaz prevoda iz latinskega jezika je pregovor resnica je v vinu. Obstaja v vseh jezikih, ki jih preučujemo, v obliki popolnih ustreznikov: češčina. ve víně je pravda; besede vo vine je pravda; nadstropje. prawda w winie; ukrajinski resnica je v krivdi; angleščina v vino tam je the resnica; nemški in Wein ist Wahrheit; španski en el vino esta le verdad; to. la verita é nel vino / nel vino sta la veritá.

Vir pregovora je aforizem grškega pesnika Alkeja: "Vino je drag otrok, je tudi resnica." To idejo je na kratko oblikoval rimski pisatelj in znanstvenik Plinij starejši (23 ali 24-79 n. št.) v Naravoslovju. In vino veritas« (BMS 2005: 274). Pregovor se uporablja v dveh glavnih pomenih: 1) pijanec, kot se običajno verjame, govori resnico; 2) železo. govoril kot opravičilo za pijančevanje.

Dokaz o latinskem izvoru besedne zveze je dejstvo, da se še vedno pogosto citira v latinščini. Tako je na primer ena od slovaških radijskih postaj priredila tekmovanje, katerega bistvo je bilo, da je moral poslušalec v minuti odgovoriti na 10 enostavnih vprašanj, kot je: kako se imenuje glavno mesto Japonske, je med vprašanji vprašanje pojavil: kaj pomeni latinski pregovor? in vino veritas?(posneto januarja 2008). To dokazuje priljubljenost latinskega prototipa.

Poleg tega so se tako kot svetopisemske frazeološke enote tudi starodavne frazeološke enote pogosto selile iz jezika v jezik in, kot bomo pokazali pri frazeoloških enotah boj se svoje sence, je bil ta proces tako zapleten, da »poti preseljevanja ni več mogoče slediti« (Stěpanova 2004: 248).

Obstajajo pa nekatere izjeme, ki jih lahko navedemo kot primer selitve frazeoloških enot starodavnega izvora.

Torej frazeologija Zlati dež, po slovarju BMS, povezujemo s starogrškim mitom o Zevsu. Očaran nad lepoto Danaje, hčere agroškega kralja Akrizija, je Zevs prodrl vanjo v obliki zlatega dežja in jo oplodil. Ruski izraz - pavs papir iz nemščine Goldregen(BMS 2005: 194).

V omenjenem času, ko se je zanimanje za antiko v ruskem jeziku povečalo, so frazeološke enote prešle iz nemškega jezika v ruski jezik poslovni lenuh: izraz najdemo pri različnih starodavnih avtorjih, na primer pri Aristofanu (okoli 446 - 385 pr. n. št.), pri Horaciju in drugih. To antitezo je po starodavni književnosti obvladala svetovna književnost sodobnega časa. Utemeljitelj danske književnosti L. Goberg (1684-1754) je avtor komedije "The Business Loafer", po imitaciji katere se je v Nemčiji leta 1743 pod istim imenom pojavila komedija J. Schlegla (1718-1749). ime. V ruščini od 18. stoletja, pavs papir iz nemščine (BMS 2005: 47). Frazeološka enota se uporablja v pomenu "oseba, ki ustvarja videz, da se aktivno ukvarja s poslom, vendar v resnici ne dela", njen izvor dokazuje zanimanje za antiko ne samo v Rusiji, ampak tudi v drugih državah svet. (V zvezi s tem opisom izvora frazeoloških enot je mogoče navesti enega od razlogov za razlike v sestavi starodavnih frazeoloških enot v različnih jezikih - vpliv literature. Tako je v povezavi z nemškimi frazeološkimi enotami jdm Hekuba sein (kar ustreza ruščini kaj potrebujem Hecuba) K. Müller ugotavlja, da je frazeološka enota nastala na podlagi Shakespearovega »Hamleta« (Müller 2003: 241).

Poleg nemščine je imela v omenjenem obdobju velik vpliv na ruski jezik francoski jezik. Kot v primeru svetopisemskih frazeoloških enot so frazeološke enote starodavnega izvora pogosto vstopile v ruski jezik prav prek francoščine. Tako kot pri frazeoloških enotah Noetova barka med svetopisemskimi frazeološkimi enotami in v razmerju do frazeoloških enot starodavnega izvora kožo in kosti v slovarju BMS obstajata dve razlagi izvora, ki se med seboj ne izključujeta: 1) izraz ima analogije v starih jezikih, ki so jih uporabljali starodavni pisci - Teokrit, Plavt, Horacij, Ovid itd.; 2) izraz je verjetno paus papir iz francoščine. la peau et les os.

Identične izraze so uporabljali v stari Grčiji in Rimu (BMS 2005: 310).

Frazeološka enota se uporablja za zelo suhega, izjemno shujšanega, shujšanega človeka in ima ustreznice v češčini ( stane kůže), slovaščina ( kosť a koža), poljščina ( skora a kośći) Angleški jezik ( nič drugega kot koža in kosti).

Enako je s frazeološko enoto FE boj se svoje sence, ki se uporablja za opis skrajne stopnje strahopetnosti, nerazumnega strahu.

Hrbtna stran je paus papir fr. avoir peur de son ombre. Sega do enega od fragmentov Aristofanove komedije (okoli 415 - okoli 385 pr. n. št.). To je dobesedni prevod grškega izraza: ten heaytoy skian dedoiken.

Citirano po Platonu: antonius umbram suam metuit(BMS 2005: 698). To pomeni, da je bil grški izraz preveden v latinščino, od tam je prišel v francoščino in nato v ruščino.

Frazeologizem najdemo tudi v drugih jezikih, na primer v češčini. bát / lekat se i vlastního stínu; besede báť sa vlastneho tieňa; nemški Angst von eigenenSchattenhaben; angleščina bati se svoje sence.

Izraz je prišel iz francoščine v ruščino svečenica Venere, ki se uporablja v pomenu »lahka ženska, hetaera«.

2.2.2. Razlogi za mednarodnost/nemednarodnost starodavnih frazeoloških enot:

2.2.2.1. Migracija starodavnih frazeoloških enot

Migracija frazeoloških enot starodavnega izvora lahko povzroči razlike v njihovi sestavi v različnih jezikih zaradi razlik v jezikovnih stikih. Poleg tega se frazeološke enote po vstopu v različne jezike pogosto spreminjajo in posodabljajo na različne načine, kar pogosto vodi do razlik v njihovi komponentni sestavi v različnih jezikih: existovaly dlouhou dobu, mohou tato rčení získat určité specifické rysy (Stěpanova 2004). :65).

Dober primer neke vrste "prilagajanja" frazeološke enote realnostim države je mogoče najti v nemškem jeziku, kjer iz latinskega prototipa no omnes qui haben citharam, sunt citharo edi Nastane cela vrsta stabilnih izrazov z enakim pomenom: es sind nič vse Jä nem, umreti das Rog blassen(lit. ne vsi lovci, ki trobijo v rog); es sind nič vse Kö cher, umreti lange Messer tragen (lit. niso vsi kuharji, ki nosijo dolg nož); es sind nič vse Heilige, umreti v umreti Kirche gehen(lit. ne vsi svetniki, ki hodijo v cerkev); es ist nič jeder ein Schmied, der ein Schurzfell trä GT(lit. ne vsi kovači, ki nosijo predpasnik).

Če je v komediji Plauta na primer izraz " tunica proprior palio», kar v dobesednem prevodu zveni kot »tunika je bližje telesu kot plašč«, potem se izraz postopoma pojavlja v ruščini vaša majica je bližje telesu. In če upoštevamo ustreznice tega izraza v češčini, slovaščini in nemščini (v angleščini ni frazeologije), se bodo izkazale le za relativne ustreznike tako ruskega izraza kot izvirnega latinskega izraza. V nemščini se na primer ta frazeološka enota pojavlja v naslednji različici: das Hemd ist mir nä njo als der Rock(dobesedno »srajca mi je bližje kot krilo«). W. Fleischer, na katerega smo se že večkrat sklicevali, omenja to frazeološko enoto prav v povezavi z variacijo frazeoloških enot starodavnega izvora (Fleisher 1982: 82).

V češčini navaja L. Stepanova kot primer »změny lexikálního složení z důvodu změny významu jednoho z komponentů« (Stěpanova 2004: 145) prav to frazeološko enoto. Izkazalo se je, da je v češkem jeziku obstajal popoln ekvivalent nemškega izraza - bližší košile než sukně. V nemškem jeziku frazeološka enota še vedno ostaja v izvirni obliki, vendar za sodobne Nemce ni povsem pregledna in zahteva etimološki komentar (Müller 2003: 242). V zvezi z zgoraj omenjeno selitvijo frazeoloških enot starodavnega izvora ni mogoče izključiti, da je ta fraza prišla v češki jezik iz nemščine. Ta možnost pa je bila zastarela že pri Komenskem (Stěpanova 2004: 145). V sodobnem češkem jeziku obravnavana frazeološka enota obstaja v obliki bližší košile než kabát, enaka različica obstaja v slovaškem jeziku: bližšia košeľa ako kabát.

2.2.2.2. Različen razvoj frazeoloških enot v posameznih jezikih

Frazeologizmi starodavnega izvora so podvrženi enakim spremembam, kot so značilne za frazeološke enote drugih skupin, kar lahko povzroči tudi razlike med takšnimi frazeološkimi enotami v različnih jezikih. Tako se v skladu s potrebo po ekspresivnosti v frazeologiji pojavi frazeološka enota ubogi kot Ir možnost ubožja Ira; zaradi težnje po implicitnosti, ki jo povzroča redundantnost pomenske informacije (Mokienko 1980: 98), izhaja iz primerjave. kot Janus z dvema obrazoma primerjava kot Janus.

Prav tako je vredno razmisliti o frazeologiji Avgejevi hlevi, ki se uporablja v treh glavnih pomenih: 1) o močno onesnaženem, zamašenem, nerednem mestu (zaradi dolgotrajnega zanemarjanja) v prostoru, kjer vlada popoln nered; 2) o vsaki ustanovi, organizaciji itd., kjer vladata nered in kaos, popolna zmeda pri vodenju zadev; 3) o hudo zanemarjenih zadevah, neurejenem kopičenju papirjev, dokumentov ipd. (BMS 2005: 337).

Kot ugotavlja A. Oleskevich, je večina frazeoloških enot svetopisemskega in starodavnega izvora vsebinskih frazeoloških enot, do katerih nato nastanejo besedne različice, »najczesciej za pomoca czasownika być: avtorć chlebem powszednim, być czyją pietą Achilessa, być arką przymieza, ale tez przy pomocy innych czasownikow przeciać / rozcać / rozsuplać / rozwiazać węzel gordyjski, polozyć / postawić kamien węgielny, stać się kamieniem węgielnym, otworzyć puszkę pandory(Oleśkiewic 2007: 64).

Na podlagi tega izraza nastane njegova glagolska različica počistiti / očistiti / očistiti / očistiti Avgijeve hleve, ki ima tudi tri glavne pomene: knjiga. 1) z velikim naporom vzpostavite red v močno onesnaženem, zamašenem, nerednem prostoru ali prostoru; 2) spraviti stvari v red. ustanova, organizacija ipd., kjer vlada kaos in popolna zmeda pri poslovanju; 3) spraviti v red, razvrstiti v neredu nakopičene papirje (BMS 2005: 337).

Ta izraz je tesno povezan s starogrško legendo o šestem od dvanajstih Herkulovih del, ki jo je prvi zapisal rimski zgodovinar Diodorus Siculus. V deželi Elidi je živel mogočni kralj Avgeja, sin boga sonca Heliosa. V svojem dvorišču je imel bike neverjetne lepote in moči, ki mu jih je podaril oče. Ta hlev ni bil očiščen že leta. Očistil ga je lahko le Herkul - porušil je zid, ki je obdajal dvorišče na obeh straneh, in tja preusmeril vodo dveh polnovodnih rek - Alfeja in Peneja. Voda je v enem dnevu odnesla ves gnoj. Izraz "barnyard" je bil v ruščino netočno preveden z besedo "hlev" (BMS 2005: 337).

V sestavni sestavi te frazeološke enote pa je opaziti nekaj razlik: slov hlevi, ki ga najdemo v ruskem, ukrajinskem ( Avgijeve jate) in poljščina ( stajnia augiaszowa)variante frazeoloških enot; v češčini in slovaščini se nadomesti z besedo chlev/chliev: augiášův chlév / augiášov chliev.

Kot ugotavlja L. Stepanova: »Zřejmě při přebírání tohoto frazému zvolly ruština i čeština různé Lexémy S přihlédnutím k tomu, které by -old os Ší. V čestini například je substantivum chlev aktivnější ve tvoření frazémů a je komponentami rčení z blizkým významem, srov. je tam jako ve chlévě, udělat chlívek někde aj.« (Stepanova 2004: 66). Enako lahko trdimo za slovaški jezik, kar posredno dokazuje J. Mlatsek, ki je v omenjeni sestavini videl problem v prodoru frazeoloških enot. takú radu za chliev kladú v knjižni jezik (Mlacek 2007: 88). Bistvo je, da beseda chliev sama po sebi služi kot zelo ekspresiven, celo nesramen opis kraja, v katerem vlada popolni nered. Zato je njegova uporaba kot del frazeološke enote augiášov chliev prispeva k razširitvi njegovega figurativnega potenciala in s tem ekspresivnosti. Beseda hlev, ima poleg tega v drugih jezikih zelo negativno oceno, sama pa označuje umazan kraj, kjer vlada popoln nered:

Kaj, se bo žena spet vrnila k vam?

Se bo vaša žena, pravim, vrnila k vam?

Zakaj bi bila v tem hlevu, smem vprašati?

Torej si jo pretepel, da ne bi prišla v hlev? Torej so jo za vrat nagnali iz hleva?

(....) Obleka na ženi je hujša od umazane cunje. V čaju so lasje, postelja – niti ne govorite o tem. Vidim, da je res svinjarija.

(Uspenski: Neozdravljivo)

To dokazujejo tudi stabilne primerjave, kot npr kot hlev za krave; kot v kruhu‘o umazani, zanemarjeni, neočiščeni in neudobni sobi’; smrad / smrdi kot hlev'o sobi z zastarelim zrakom in ostrim, neprijetnim vonjem' (Mokienko 2003: 464). Z besedo najdemo tudi skoraj enake stabilne fraze stabilno: kot hlev; umazan kot hlev; smrdi / smrdi kot hlev(Prav tam: 184).

Če upoštevamo to frazeološko enoto v neslovanskih jezikih, se bo situacija izkazala za še bolj zmedeno: v nemščini ta frazeološka enota obstaja v različici Augiasstal. Z vidika figurativnosti je zanimivo dejstvo, da je v nem hlev-Schweinstall(lit. svinjica) se uporablja tudi v pomenu 'umazano mesto, mesto, kjer vlada nered' Frauen hinterlassen die Küche eher wie ein Schweinstall als die Männer
Die Männer sind cool, wenn sie kochen und das essen bratet eine zeit lang, waschen sie nebenbei noch das Geschirr und räumen auf (iz klepeta arabske komune, ki živi v Nemčiji), (ustrezna primerjava obstaja v ruščini), vendar frazeološka enota vsebuje besedo stabilno - Stojnica. Nemški slovarji grške mitologije pojasnjujejo, da je Herkul očistil Rindstall(lit. stabilen) , in to besedo včasih preprosto nadomesti beseda Stojnica, od tod ustrezen ruski izraz. In ker nekateri dvojezični slovarji povzročijo češko besedo chlev kot možen prevod besede Stojnica, ga lahko imenujemo popoln ekvivalent češčini.

Obstaja ustreznica v angleščini Avgijev hlev- beseda stabilno prevedeno pomeni hlev, uporablja pa se tudi za hlev, saj beseda svinjarec - ‘ hlev ’ V angleščini se uporablja izjemno redko. Obravnavana frazeološka enota je primer, kako jeziki obvladujejo in razvijajo starodavne zaplete, saj starogrški zgodovinarji, kot je Pavzanij, opisujejo le, da je Herkul očistil »kraj gnoja«, ne da bi ga poimenovali. barnyard, tj. dati splošen pomen.

Poleg tega, da jezik, v katerega spada frazeološka enota, lahko vpliva nanjo in prispeva k spremembam njenih sestavin, kot je bilo v zgornjem primeru, lahko prispeva tudi k večji razširjenosti frazema. O frazeoloških enotah hrani kačo v naročju, ki je resnično mednarodna in njena prisotnost v različnih jezikih ne povzroča presenečenj, lahko v slovarju ruske frazeologije BMS preberete: »izraz iz starogrške prispodobe o kmetu, ki je našel zamrznjeno kačo in jo dal v njegovo naročje. Ko se je ogrela, je pičila svojega rešitelja. V ruskem jeziku je pridobil priljubljenost zaradi ruskega ljudskega govora, kjer so fraze že obstajale hranil kačo na svoj vrat in mrežasta kača» (BMS 2005: 252). V slovaškem jeziku je bila situacija, kot kaže, enaka: J. Skladana ugotavlja, da je v slovaškem jeziku obstajala frazeološka enota púšťať si zmiju do pazuchy(Skladaná 1993: 73).

Kot že omenjeno, frazeološka enota obstaja v vseh jezikih, ki se preučujejo: češčini. hřát si hada na prsou; slovaški chovať si hada na prsiach; nadstropje. hodować zmiję na piersi; ukrajinski vigoduvati / igraj kačo belo/barv (njegov) ́ srce/ v mojem nedrju; angleščina ogreti kačo v naročju; nemški eine Schlange am Busen nä hren; v španščini smo lahko našli le analogijo nestarodavnega izvora dar de comer al diablo(lit. 'zdraviti hudiča'); to. allevarsi la sepre in seno.

2.2.2.3. Različni razvoj slike

Ko opisujemo svetopisemske frazeološke enote, smo že ugotovili, da jezik na začetku v nekaterih primerih obvlada sliko, na podlagi katere nato nastane frazeološka enota. Podoben proces lahko opazimo tudi v skupini starodavnih frazeoloških enot. O takem procesu najbolje pričajo frazeološke primerjave, v katerih najdemo lastna imena, vzeta iz starodavnih mitov. Primer bi bile ruske primerjave z besedo sirena- v slovarju ruskih primerjav najdete štiri takšne fraze: kot sirena'o zapeljivi, seksi ženski'; zapeljati kot sirena'o ženski, ki nekoga energično, iznajdljivo in pretkano zapelje. človek'; nevaren kot sirena‘o človeku, ki je nevaren s svojimi govori in spisi’; sladko kot sirena'o govorniku, obdarjenem z darom zgovornosti, ali nadarjenem piscu' (Mokienko 2003: 388). Ponovno, kot dokazujejo zgornji primeri, lahko vidimo v razvoju podobe enega od razlogov za razlike.

Razlika v specifičnosti razvoja na splošno se najpogosteje pojavlja v skupini svetopisemskih besed in starodavnih frazeoloških enot z lastnimi imeni, ki predstavljajo določene simbole. S simboli v frazeologiji se med drugim ukvarja M. Jankovičová, ki ugotavlja, da je »za simbole značilno, da praviloma niso vezani na en pomen, ampak na dva ali več pomenov, in da so v določenih sistemskih odnosov med seboj.« (Jankovičová 2001: 422). Navedeni članek žal ne obravnava svetopisemskih in starodavnih simbolov, navaja dejstvo, da je »vseevropska narava ruskih frazemov, v sestavi katerih jih najdemo, očitna« (Ibid.).

Tako kot pri svetopisemskih frazeoloških enotah je tudi tukaj mogoče opaziti situacijo, ko ista podoba, ki so jo sprejela različna ljudstva, povzroči nastanek različnih frazeoloških enot. Ena od teh povsem mednarodnih podob je podoba Argusa. Na podlagi mita o Argusu v ruskem jeziku nastane dejanska ruska frazeološka enota trdi stoik. Nima ustreznic v nobenem od preučevanih jezikov. Vendar pa na podlagi te slike nastane še ena frazeološka enota - Argusove oči, ki ga najdete v češčini, slovaščini, poljščini in nemščini: Češčina: Argusovo oko; besede Argusovo oko; nadstropje. argusowe oczy, argusowe oko; nemški Argusaugen.

Uporablja se za nekoga. pozoren, sumljiv, budno varujoč smb. oči in na primer v nemškem jeziku se za razliko od večine frazeoloških enot starodavnega izvora frazeološke enote uporabljajo precej pogosto. Tako je bilo v poročilu ene od nemških televizijskih postaj 12. aprila 2007 slišati, da je izpolnitev političnih obljub divje mit Argusaugen beobachtet 9 (Agrusove oči bodo to gledale).

Ime boga vina in zabave pri starih Grkih in Rimljanih, Bacchus, se je znašlo tudi v frazeologiji različnih ljudstev - o njegovi slavi, mimogrede, priča dejstvo, da je podobo tega boga mogoče najti v številnih vinotekah.

V ruščini je bila na podlagi te slike ustvarjena frazeološka enota biti blizu Bacchusa, ki se uporablja v pomenu 'biti vinjen, pijan' (primerjaj pogost frazeološki model pod diplomo; pod muho; pod voznikom / kuharjem z enakim pomenom), potem Bacchusov ventilator; v češčini FE holdovat Bakchovi; v nemščini glü cklig, wie Bakchus auf dem Fass sein(frazeologizmi s popolnoma različnimi pomeni: PU holdovat Bakchovi uporabljal za 'piti vino', nemška frazeološka enota glü cklig, wie Bakchus auf dem Fass sein (lit. ′′biti srečen kot Bacchus na sojenju′′) kar pomeni ′′biti zelo srečen′′). Te slike ni v angleški in slovaški frazeologiji.

Drug tak osupljiv primer je simbol sfinge. V grški mitologiji je Sfinga pošast z obrazom in prsmi ženske, telesom leva in krili ptice, ki je živela na skali blizu mesta Tebe. Sfinga je čakala na popotnike in jim postavljala uganke ter ubijala tiste, ki jih niso rešili. Ko je tebanski kralj Ojdip rešil zadane uganke, si je pošast vzela življenje. (BMS 2005: 232). Ruska frazeologija je iz zgoraj omenjene pripovedi vzela prav podobo uganke, ki jo je postavila sfinga: v ruskem jeziku obstaja frazeološka enota uganka o sfingi.

Frazeologija češkega in slovaškega jezika odraža drugo podobo - tišino Sfinge v frazeoloških enotah mlčet jako sfinga, mlčať ako sfinga. V angleški frazeologiji nam ni uspelo najti podobe sfinge; nemški jezik je na podlagi pripovedi o sfingi ustvaril frazeologijo, ki odraža njeno skrivnost - rä tselhaft wie eineSPhinx sein. Tako imajo vsi jeziki lastne, neenakovredne frazeološke enote, ki temeljijo na istem simbolu, vendar z različnim razvojem. Izvirnost dojemanja starodavnih simbolov s strani ruskega ljudstva je prispevala k nastanku tako starodavnih frazeoloških enot, kot so: zvit Odisej, delo Danaidov, delo Penelope, vezi Himene, parnasijski konj, doba Astreje in mnogi drugi, ki so zaradi posebne recepcije vsakega jezika simbola nemednarodni.

Kar zadeva pogostost uporabe starodavnih frazeoloških enot, lahko rečemo, da je tako nizka, da večina govorcev sploh ne pozna večine frazeoloških enot starodavnega izvora. Glede na rezultate ankete, ki smo jo izvedli v eni slovaški srednji šoli, frazeologija Scila in Haribda izpadla iz uporabe do te mere, da ne le nihče od učencev, ampak celo učiteljica slovaškega jezika ni znala opisati njenega pomena. V večini primerov študentom niso bili poznani tudi izrazi, kot so človek človeku volk oz Trojan konj. To potrjuje dejstvo, ki ga ugotavlja J. Mlacek, da se aktivno rabljenih frazeoloških enot zmanjšuje (Mlacek 2007: 320). Med iskanjem ustreznikov ruskim frazeološkim enotam starodavnega izvora smo naleteli na velike težave, saj starodavne frazeološke enote v zadnjem času, z redkimi izjemami, skoraj niso bile zabeležene v slovarjih. Skoraj edina uporaba frazeologije potonejo v pozabo, na katerega smo doslej naleteli, je bila njegova uporaba v članku A.N. Šustova o izvoru ruske frazeologije zlata doba:

Najverjetneje bosta v ruskem jeziku še dolgo ostala le tradicionalna zlata in srebrna (morda železna) stoletja, ostalo pa bo potonilo v pozabo kot radovedni avtorski neologizmi

(N.A. Shustov: od zlate dobe do glinene dobe)

Na spletu sem redko srečal ta izraz, v veliki večini primerov na tujih spletnih straneh:

Podražiti naj bi se tudi javni prevoz v prestolnici. Obljube o postavitvi novih semaforjev za pešce, povečanju števila posebnih pasov za avtobuse in prednosti za tramvaje naj bi posladkale grenko pilulo. Vendar mestne oblasti niso sprejele nobenega dokumenta, ki bi jih zavezoval. Kot piše PRAVO, lahko obljube takoj po novem letu “potonejo v pozabo”. Posledica tega je, da se število hudih prometnih nesreč v Pragi vsako leto poveča, državljani pa se vse pogosteje pritožujejo nad prometnimi zastoji, v katerih osebna vozila lezejo v prostem teku.

http://www.radio.cz/cz/clanek/98005/limit

Najljubši slogan ministrstva za zdravje - "Kajenje škoduje vašemu zdravju" - bo morda potonil v pozabo. Znanstveniki so izumili cigarete, ki ne škodijo niti samemu kadilcu niti drugim, morda padejo v pozabo. Znanstveniki so iznašli cigarete, ki ne škodujejo ne kadilcu samemu ne drugim.

http://readme.es/?act=vote&id=648745

Izjema glede nizke pogostnosti rabe je na primer frazeologija življenje je boj, ki ga je mogoče najti v vseh proučevanih jezikih: Češčina: život je boj; besede život je boj; nadstropje. życie ludzkie jest ciaglą wałką; ukrajinski življenje je boj; angleščina življenje je a Bitka; nemški Leben ist ein Kampf; španski la vida es una lucha; to. la vita é una continua battaglia.

2.3. TO alke in polkalke

Frazeološke pavle predstavljajo dokaj veliko skupino, kot ugotavlja V. N. Telia, ki piše: »frazeološka sestava, tako kot besedišče jezika, vključuje ogromno število izposojenih besednih zvez« (Telia 1975: 25). To dejstvo ugotavljata tudi že omenjena N. D. Fomina in M. A. Bakina, ki poleg tega ugotavljata njuno vlogo pri oblikovanju mednarodnega frazeološkega sklada različnih jezikov: »pomembno skupino ruske frazeologije sestavljajo frazeološke enote, izposojene ali prepisane iz drugi jeziki. Med njimi so frazeološke enote, ki so postale mednarodne« (Fomina, Bakina 1985: 25). Ruski jezik je razširil tudi sestavo mednarodnih frazeoloških enot, na primer z uvedbo frazeološke enote Potemkinove vasi in frazeologijo mrtve duše. Prvi izraz je povezan z imenom kneza G. A. Potemkina, državnika iz časov Katarine II. Po priključitvi Krima k Rusiji se je cesarica leta 1787 odpravila na potovanje po Novorosiji. Po pripovedih tujcev je Potemkin, da bi ji pokazal blaginjo regije, ki mu jo je zaupala cesarica, ukazal zgraditi lažne, razkošne vasi s poslikanimi kočami ob njeni poti na Krim. Te vasi so imenovali »Potemkin« (BMS 2005: 187-188). Frazeološka enota se uporablja v pomenu 'navidezno blagostanje, navidezni blišč, goljufija' (Ibid.) Najdemo jo v češkem, slovaškem in na primer angleškem češkem jeziku. potěmkinské vesnice; besede poteminské dediny; angleščina vas Potemkin. V ruskem jeziku obstaja veliko število frazeoloških enot, ki so nastale s sledenjem, izvorni jezik pa je bil najpogosteje francoski. Iz francoščine so številne frazeološke enote prišle tudi v angleščino in nemščino; v češčini prevladujejo sledbe iz nemščine. N. D. Fomina in M. A. Bakina predlagata razdelitev izposojenih frazeoloških enot v dve skupini: 1) frazeološke enote, izposojene iz slovanskih jezikov; 2) frazeološke enote, izposojene iz neslovanskih jezikov (Fomina, Bakina 1985: 25).

N. D. Fomina in M. A. Bakina v svoji knjigi '' Frazeologijasodobni ruski jezik'' razdelite celotno frazeološko sestavo ruskega jezika v dve skupini: na domače ruske frazeološke enote in izposojene, izposojene frazeološke enote pa so po svoji definiciji "stabilne kombinacije, fraze, ki so prišle v ruski jezik iz drugih jezikov" (Fomina , Bakina 1985: 25). Natančnejšo definicijo frazeoloških invalidov podaja Soloduho.

Velika civilizacija starih Grkov je človeštvu zapustila bogato zgodovinsko in kulturno dediščino. Svetu je dala neprekosljive mojstrovine umetnosti, vključno z literaturo (mitov in pesmi). Ste se kdaj vprašali, koliko sodobnih besed in izrazov ima grške korenine in kaj pomenijo?

Frazeologizmi iz mitov stare Grčije

Frazeološka enota je ustaljena besedna zveza, ki jo lahko razumemo le v celoti. Posebna vrsta frazeoloških enot so besedne figure, ki izvirajo iz antike. Ti izrazi izvirajo iz mitologije in. Bistvo starogrških frazeoloških enot je mogoče razumeti, če razumete njihov izvor iz določenega mita. Takšne "ključne fraze" je mogoče varno vstaviti v temo pogovora, če želite poudariti občutke in odnos do predmeta ali pojava.

Frazeologizmi stare Grčije: primeri

"Ahilova peta" Pomeni ranljivo, šibko točko. Tetida je svojega sina Ahila potopila v čudežne valove Stiksa, da bi deček postal neranljiv. Vendar pa je med kopanjem sinovo telo držala za peto, zaradi česar je Ahilova najbolj ranljiva točka postala njegova peta. V prihodnosti ga je Pariz smrtno ranil v peto.
« Ariadnina nit “- nekaj, kar vam pomaga izstopiti iz težke situacije. Ta izraz izhaja iz mita o Tezeju. Junak je moral stopiti v boj s kretsko pošastjo - Minotavrom in priti ven iz labirinta. Hči kralja Krete, Ariadna, mu daje vodilno žogo, ki je fantu pomagala pobegniti iz strašne hiše Minotavra.
« Gordijski vozel “- ta stavek se uporablja, ko želijo na preprost način nakazati rešitev zapletenega problema. Frigijci so se pri izvolitvi vladarja obrnili na orakelj. Rekel jim je, naj počakajo, da se prvi z vozičkom pripelje v smeri Zevsovega templja. Gordij je postal kralj in svoj voz je postavil med zidove templja ter ga povezal z zanesljivim, zapletenim vozlom. Orakelj je prerokoval, da bo tisti, ki bo razvezal gordijski pletež, vladar Azije. , je brez dolgotrajnega obotavljanja z mečem presekal vozel.
« Meduzin pogled «- tako pravijo, ko človek med komunikacijo z njim ustvari neprijetno, slabo vzdušje. Po legendi so bile tri sestre - Gorgone. Videti so bili odvratni: kače so se premikale na njihovih glavah namesto las, bakrena kopita pa so počivala na tleh namesto nog. Najstrašnejša med njimi je bila Gorgon Medusa. Od njenega pogleda so se ljudje spremenili v kamen. Junak Perzej je v bitki uspel prelisičiti pošast. Vzel je ščit za ogledalo, da se je lahko izognil pogledu na pošast, medtem ko jo je opazoval v odsevu. Perzeju je Gorgoni uspelo odrezati glavo, nato pa jo je obesil na svoj ščit.

Avgejevi hlevi

*1. močno zamašen, onesnažen prostor, običajno soba, kjer vse leži v neredu;
*2. nekaj, kar je v skrajno zanemarjenem stanju, v neredu ipd. Ponavadi o neki organizaciji, o popolni zmedi pri poslovanju.

Iz imena ogromnih hlevov elidijskega kralja Avgeja, ki že vrsto let niso bili očiščeni. Očistiti jih je lahko le mogočni Herkul, Zevsov sin. Junak je v enem dnevu očistil Avgejeve hleve in skoznje usmeril vode dveh viharnih rek.

Hanibalova prisega

*trdna odločenost biti nepomirljiv do koga ali česa, boriti se proti komu ali nečemu do konca.

V imenu kartažanskega poveljnika Hanibala (ali Hanibala, 247-183 pr. n. št.), ki je po legendi kot deček prisegel, da bo vse življenje neizprosen sovražnik Rima. Hannibal je držal svojo prisego: med drugo punsko vojno (218-210 pr. n. št.) so čete pod njegovim poveljstvom rimskim četam zadale številne hude poraze.

Arkadijska idila

*srečno, spokojno življenje, miren, neomačen obstoj.

Iz imena Arkadije - osrednjega gorskega dela Peloponeza, katerega prebivalstvo se je v starih časih ukvarjalo z živinorejo in poljedelstvom in ki je v klasični literaturi 17.-18. je bila prikazana kot srečna dežela, kjer ljudje živijo umirjeno, brezskrbno življenje.

Podstrešna sol

*prefinjena, elegantna duhovitost, elegantna šala; posmeh.

Po imenu starogrške regije Atika, ki je bila središče duševnega in duhovnega življenja tistega časa in je postala znana po svoji bogati in subtilni kulturi.

Herkulovi stebri

*skrajna meja, meja česa, skrajnost v čem.

Prvotno - ime dveh skal na obalah Evrope in Afrike v bližini Gibraltarske ožine, po starodavni legendi, ki ju je postavil Hercules na meji sveta.

Gordijski vozel

*nerešljiva, zmedena zadeva, naloga, nekakšna težava. tudi
Presekajte (razrežite) gordijski vozel

* pogumno, odločno in takoj rešite zapleteno, zmedeno vprašanje.

Iz imena zapletenega, zapletenega vozla, ki ga je po eni od legend povezal frigijski kralj Gordij, ki ga nihče ni mogel razvezati. Po oraklju naj bi tisti, ki bi uspel razvozlati ta vozel, postal vladar vse Azije. Legenda, ki so jo pripovedovali starogrški pisci, pravi, da je to uspelo le Aleksandru Velikemu - vozel je z mečem prepolovil.

Damoklejev meč

*neprestano groziti nekomu z nevarnostjo ali težavami.

Izraz izvira iz starogrške legende o sirakuškem tiranu Dioniziju Starejšem (432-367 pr. n. št.), ki je Damokleja, da bi dal lekcijo enemu od svojih sodelavcev, ki je bil ljubosumen na njegov položaj, postavil na njegovo mesto. med praznikom, ki mu visi nad glavo Damoklejev oster meč na konjski žimi kot simbol nevarnosti, ki neizogibno grozijo tiranu. Damoklej je spoznal, kako malo srečen je tisti, ki je v večnem strahu.

Janus z dvema obrazoma

*1. Oseba z dvema obrazoma;
*2. primer z dvema nasprotnima stranema.

V starorimski mitologiji je Janus bog časa, pa tudi vsakega začetka in konca, bog sprememb in gibanja. Upodabljali so ga z dvema obrazoma, mladim in starim, ki sta bila obrnjena v različne smeri: mlad - naprej, v prihodnost, star - nazaj, v preteklost.

Uganka Sfinge

*zapletena, težko rešljiva naloga, ki zahteva subtilen pristop, precejšnjo inteligenco in usposobljenost.

Nastala je iz mita, ki pripoveduje, kako so bogovi v Tebe poslali strašno pošast kot kazen za slabo ravnanje enega od vladarjev mesta - Sfinge, ki se je nahajala na gori blizu Teb (ali na mestnem trgu) in vprašal vse, ki so šli mimo, vprašanje: »Katero od živih bitij zjutraj hodi po štirih nogah, popoldne - ne dveh, ampak zvečer po treh? Sfinga je ubila tistega, ki ni mogel dati rešitve in tako ubila številne plemenite Tebance, med njimi tudi sina kralja Kreonta. Ojdip je rešil uganko, le da je uspel uganiti, da gre za človeka; Sfinga se je v obupu vrgla v brezno in padla v smrt.

Zlati dež

*velike vsote denarja.

Izraz izvira iz starogrškega mita o Zevsu. Očaran nad lepoto Danaje, hčere argivskega kralja Akrizija, je Zevs prodrl vanjo v obliki zlatega dežja in iz te povezave se je kasneje rodil Perzej. Danaë, obsuta z zlatimi kovanci, je upodobljena na slikah mnogih umetnikov: Tizian, Correggio, Van Dyck itd. Od tod tudi izrazi »zlati dež lije«, »zlati dež bo lil«.

Potone v pozabo

*biti pozabljen, izginiti brez sledu in za vedno.

Iz imena Lethe - reka pozabe v podzemnem kraljestvu Had; duše mrtvih so pile vodo iz nje in pozabile na celotno preteklo življenje.

Lovorika ti ne pusti spati

*nekdo doživi občutek močne zavisti do uspeha nekoga drugega.

Besede starogrškega poveljnika Temistokla: "Miltiadesove lovorike mi ne pustijo spati," je rekel po briljantni zmagi Miltiadesa nad četami perzijskega kralja Dareja leta 490 pr.

Vrzi grom in strelo

*zmerjati koga; govoriti jezno, razdraženo, očitati, obtoževati ali groziti nekomu.

Nastala je iz predstav o Zevsu - vrhovnem bogu Olimpa - ki je po mitih obračunal s svojimi sovražniki in ljudmi, ki jih ni maral, s pomočjo strele, strašne po svoji moči, ki jo je skoval Hefajst.

Med Scilo in Haribdo

*v situaciji, ko grozi nevarnost z obeh strani (biti, biti, biti itd.). Sinonimi: med kladivom in nakovalom, med dvema ognjema.

Iz imena dveh mitskih pošasti Scile in Haribde, ki sta živeli na obeh straneh ozke Mesinske ožine in uničevali vse mimoidoče.

Ariadnina nit, Ariadnina nit

*kaj pomaga najti izhod iz težke situacije.

Po imenu Ariadna, hči kretskega kralja Minosa, ki je po starogrškem mitu pomagala atenskemu kralju Tezeju, potem ko je ubil polbika, polčloveka Minotavra, varno pobegniti iz podzemnega labirinta z pomoč klobčiča niti.

Palma prvenstva

*prvo mesto med ostalimi, zaradi premoči nad vsemi ostalimi.

Iz navade, ki je obstajala v stari Grčiji, da zmagovalca na tekmovanju nagradijo s palmovo vejo ali vencem.

Pojte hvalnice

*pretirano, navdušeno hvaliti, hvaliti koga ali kaj.

Nastalo je iz imena ditirambov - hvalnih pesmi v čast bogu vina in trte Dionizu, ki so jih peli med procesijami, posvečenimi temu božanstvu.

Prokrustovo ležišče

*to, kar je standard za kaj, čemur je kaj na silo prilagojeno ali prilagojeno.

Prvotno je bila to postelja, na katero je po starogrškem mitu ropar Polipemon z vzdevkom Prokrust (»nosilec«) polagal popotnike, ki jih je ujel, in tistim, ki jim je bila postelja prevelika, stegoval noge ali pa jih odsekal. noge tistih, ki jim je bila premajhna.

Rog izobilja

*Kot iz roga izobilja - v ogromnih količinah, neizčrpen.

V starogrški mitologiji - čudoviti rog koze Amalteje, ki je s svojim mlekom dojila otroka Zevsa. Po eni legendi, ko si je koza nekega dne po nesreči odlomila rog, je gromovnik temu rogu podelil čudežno sposobnost, da se lahko napolni s tem, kar lastnik želi. Zato je Amaltejin rog postal simbol bogastva in obilja.

Sedlo Pegasus

*enako kot Flying to Helikon - postati pesnik, pisati poezijo; občutite val navdiha.

Ime je dobil po krilatem konju Pegazu, plodu razmerja med gorgono Meduzo in Pozejdonom, ki svojemu jezdecu prinaša srečo. Z udarcem kopita je Pegaz na Helikonu (gora - bivališče muz) izbil Hipokrenski izvir ("konjski izvir"), katerega voda daje navdih pesnikom.

Sizifovo delo

*isto kot Danaidov sod - nekoristno, neskončno trdo delo, brezplodno delo.

Izraz izhaja iz starogrške legende o Sizifu, slavnem premetenem človeku, ki je znal prevarati celo bogove in se z njimi nenehno spopadal. Prav njemu je uspelo ukleniti Thanatosa, ki mu je bil poslan boga smrti, in ga obdržati zaprtega več let, zaradi česar ljudje niso umirali. Za svoja dejanja je bil Sizif v Hadu strogo kaznovan - moral je valiti težak kamen na goro, ki je, ko je dosegel vrh, neizogibno padel dol, tako da je bilo treba vse delo začeti znova.

Pandorina skrinjica

* vir številnih nesreč, nesreč.

Iz starogrškega mita o Pandori, po katerem so ljudje nekoč živeli, ne da bi poznali nesreče, bolezni ali starosti, dokler Prometej bogovom ni ukradel ognja. Za to je jezni Zeus poslal lepo žensko na zemljo - Pandoro; prejela je od Boga skrinjico, v kateri so bile zaklenjene vse človeške nesreče. Kljub Prometejevemu opozorilu, naj ne odpira skrinjice, jo je Pandora, podžgana od radovednosti, odprla in raztresla vse nesreče.

domov » Tatjana O » Seznam frazeoloških enot iz antične zgodovine. Frazeologizmi iz starogrških mitov Frazeologizem "Sizifovo delo" pomeni