Viktor Golyavkin, to je zanimiva glavna ideja. Recenzija Goljavkinove zgodbe »To je zanimivo! Kateri pregovori ustrezajo Golyavkinovi zgodbi "To je tisto, kar je zanimivo!"
Zgodbe za osnovnošolce. Obšolsko branje v osnovni šoli.
Smešna zgodba o šoli, zgodba o šolarjih.
Victor Golyavkin. To je tisto, kar je zanimivo
Ko je Goga hodil v prvi razred, je poznal samo dve črki: O - krog in T - kladivo. To je vse. Drugih črk nisem poznal. In nisem mogel brati.
Babica ga je poskušala naučiti, a se je takoj domislil trika:
- Zdaj, zdaj, babica, pomival bom posodo zate.
In takoj je stekel v kuhinjo pomivat posodo. In stara babica je pozabila na študij in mu celo kupovala darila, ker mu je pomagal pri hišnih opravilih. In Goginovi starši so bili na dolgi službeni poti in so se zanašali na svojo babico. In seveda nista vedela, da se njun sin še vedno ni naučil brati. A Goga je pogosto pomival tla in posodo, hodil kupovat kruh, babica pa ga je v pismih staršem na vse mogoče načine hvalila. In prebral sem mu na glas. In Goga, udobno nameščen na zofi, je poslušal z zaprtimi očmi. »Zakaj bi se moral učiti brati,« je razmišljal, »če mi babica bere na glas.« Niti poskusil ni.
In v razredu se je izmikal, kolikor je mogel.
Učitelj mu reče:
- Preberi tukaj.
Pretvarjal se je, da bere, sam pa je na pamet povedal, kaj mu je prebrala babica. Učiteljica ga je ustavila. V smeh razreda je rekel:
"Če hočeš, je bolje, da zaprem okno, da ne piha."
"Tako se mi vrti, da bom verjetno padel ...
Pretvarjal se je tako spretno, da ga je nekega dne učitelj poslal k zdravniku. Zdravnik je vprašal:
- Kako je tvoje zdravje?
"Slabo je," je rekla Goga.
- Kaj boli?
- No, potem pa pojdi v razred.
Zakaj?
- Ker te nič ne boli.
- Kako veš?
- Kako veš? - zdravnik se je zasmejal. In rahlo potisnil Gogo proti izhodu. Goga se nikoli več ni pretvarjala, da je bolna, ampak je kar naprej sprenevedala.
In trud mojih sošolcev je bil zaman. Najprej so mu dodelili Mašo, odlično študentko.
"Dajmo se resno učiti," mu je rekla Maša.
- Kdaj? - je vprašala Goga.
- Ja, vsaj zdaj.
"Zdaj pridem," je rekla Goga.
In odšel je in se ni vrnil.
Potem so mu dodelili Grišo, odličnjaka. Ostali so v učilnici. A komaj je Griša odprl začetnico, je Goga segla pod mizo.
-Kam greš? - je vprašal Grisha.
»Pridi sem,« je zaklicala Goga.
- In tukaj se nihče ne bo vmešaval v nas.
- Daj no! - Grisha je bil seveda užaljen in je takoj odšel.
Njemu ni bil dodeljen nihče drug.
Čas je minil. Izmikal se je.
Goginovi starši so prišli in ugotovili, da njihov sin ne zna prebrati niti vrstice. Oče se je prijel za glavo, mati pa knjigo, ki jo je prinesla otroku.
»Zdaj bom vsak večer svojemu sinu na glas brala to čudovito knjigo,« je rekla.
Babica je rekla:
- Da, da, tudi Gogočki vsak večer na glas berem zanimive knjige.
Toda oče je rekel:
- Res je bilo zaman, da si to storil. Naš Gogočka je postal tako len, da ne more prebrati niti ene vrstice. Prosim vse, da odidejo na srečanje.
In oče je skupaj z babico in mamo odšel na sestanek. In Goga je bil sprva zaskrbljen zaradi srečanja, nato pa se je pomiril, ko mu je mama začela brati iz nove knjige. In celo z nogami je stresel od užitka in skoraj pljunil na preprogo.
Ni pa vedel, za kakšno srečanje gre! Kaj se je tam odločilo!
Torej, mama ga je brala stran in pol po srečanju. In on, ki je nihal z nogami, si je naivno predstavljal, da se bo to še naprej dogajalo. Ko pa se je mama ustavila na najbolj zanimivem mestu, ga je spet zaskrbelo.
In ko mu je izročila knjigo, ga je postalo še bolj zaskrbljeno.
Takoj je predlagal:
- Naj ti pomijem posodo, mami.
In je tekel pomivat posodo.
Stekel je k očetu.
Oče mu je strogo zabičal, naj ga nikoli več ne prosi za to.
Knjigo je sunil babici, a je zazehala in jo izpustila iz rok. Knjigo je pobral s tal in jo spet dal babici. Pa ga je spet spustila iz rok. Ne, še nikoli ni tako hitro zaspala na stolu! »Ali res spi,« je pomislila Goga, »ali ji je bilo na sestanku naročeno, naj se pretvarja? »Goga jo je vlekla, stresala, a babica niti pomislila ni, da bi se zbudila.
V obupu se je usedel na tla in začel gledati slike. Toda iz slik je bilo težko razbrati, kaj se je tam naprej dogajalo.
Knjigo je prinesel v razred. Toda sošolci mu niso hoteli brati. Ne samo to: Maša je takoj odšla, Griša pa je kljubovalno segel pod mizo.
Goga je nadlegovala srednješolca, ta pa ga je švignil po nosu in se smejal.
To je tisto, kar je domače srečanje!
To pomeni javnost!
Kmalu je prebral celo knjigo in še veliko drugih knjig, a iz navade nikoli ni pozabil iti kupiti kruha, pomiti tla ali pomiti posode.
To je tisto, kar je zanimivo!
Ko je Goga hodil v prvi razred, je poznal samo dve črki: O - krog in T - kladivo. To je vse. Drugih črk nisem poznal. In nisem mogel brati.
Babica ga je poskušala naučiti, a se je takoj domislil trika:
- Zdaj, zdaj, babica, pomival bom posodo zate.
In takoj je stekel v kuhinjo pomivat posodo. In stara babica je pozabila na študij in mu celo kupovala darila, ker mu je pomagal pri hišnih opravilih. In Goginovi starši so bili na dolgi službeni poti in so se zanašali na svojo babico. In seveda nista vedela, da se njun sin še vedno ni naučil brati. A Goga je pogosto pomival tla in posodo, hodil kupovat kruh, babica pa ga je v pismih staršem na vse mogoče načine hvalila. In prebral sem mu na glas. In Goga, udobno nameščen na zofi, je poslušal z zaprtimi očmi. »Zakaj bi se moral učiti brati,« je razmišljal, »če mi babica bere na glas.« Niti poskusil ni.
In v razredu se je izmikal, kolikor je mogel.
Učitelj mu reče:
- Preberi tukaj.
Pretvarjal se je, da bere, sam pa je na pamet povedal, kaj mu je prebrala babica.
Učiteljica ga je ustavila.
V smeh razreda je rekel:
"Če hočeš, je bolje, da zaprem okno, da ne piha."
"Tako se mi vrti, da bom verjetno padel ...
Pretvarjal se je tako spretno, da ga je nekega dne učitelj poslal k zdravniku.
Zdravnik je vprašal:
- Kako je tvoje zdravje?
"Slabo je," je rekla Goga.
- Kaj boli?
- No, potem pojdi v razred.
Zakaj?
- Ker te nič ne boli.
- Kako veš?
- Kako veš? - zdravnik se je zasmejal.
In rahlo potisnil Gogo proti izhodu.
Goga se nikoli več ni pretvarjala, da je bolna, ampak je kar naprej sprenevedala.
In trud mojih sošolcev je bil zaman. Najprej so mu dodelili Mašo, odlično študentko.
"Dajmo se resno učiti," mu je rekla Maša.
- Kdaj? - je vprašala Goga.
- Ja, vsaj zdaj.
"Zdaj pridem," je rekla Goga. In odšel je in se ni več vrnil.
Potem so mu dodelili Grišo, odličnjaka. Ostali so v učilnici. A komaj je Griša odprl začetnico, je Goga segla pod mizo.
-Kam greš? - je vprašal Grisha.
»Pridi sem,« je zaklicala Goga.
- In tukaj se nihče ne bo vmešaval v nas.
- Daj no! "Grisha je bil seveda užaljen in je takoj odšel."
Njemu ni bil dodeljen nihče drug.
Čas je minil. Izmikal se je.
Goginovi starši so prišli in ugotovili, da njihov sin ne zna prebrati niti ene vrstice. Oče se je prijel za glavo, mati pa knjigo, ki jo je prinesla otroku.
»Zdaj bom vsak večer svojemu sinu na glas brala to čudovito knjigo,« je rekla.
Babica je rekla:
- Da, da, tudi Gogočki vsak večer na glas berem zanimive knjige.
Toda oče je rekel:
- Res je bilo zaman, da si to storil. Naš Gogočka je postal tako len, da ne more prebrati niti ene vrstice. Prosim vse, da odidejo na srečanje.
In oče je skupaj z babico in mamo odšel na sestanek. In Goga je bil sprva zaskrbljen zaradi srečanja, nato pa se je pomiril, ko mu je mama začela brati iz nove knjige. In celo z nogami je stresel od užitka in skoraj pljunil na preprogo. Ni pa vedel, za kakšno srečanje gre! Kaj se je tam odločilo!
Torej, mama ga je brala stran in pol po srečanju. In on, ki je nihal z nogami, si je naivno predstavljal, da se bo to še naprej dogajalo. Ko pa se je mama ustavila na najbolj zanimivem mestu, ga je spet zaskrbelo. In ko mu je podala knjigo, je postal še bolj navdušen.
Takoj je predlagal:
- Naj ti pomijem posodo, mami.
In je tekel pomivat posodo.
Stekel je k očetu.
Oče mu je strogo zabičal, naj ga nikoli več ne prosi za to.
Knjigo je sunil babici, a je zazehala in jo izpustila iz rok. Knjigo je pobral s tal in jo spet dal babici. Pa ga je spet spustila iz rok. Ne, še nikoli ni tako hitro zaspala na stolu! »Ali res spi,« je pomislila Goga, »ali ji je bilo na sestanku naročeno, naj se pretvarja?« Goga jo je vlekla, stresala, a babica niti pomislila ni, da bi se zbudila.
V obupu se je usedel na tla in začel gledati slike. Toda iz slik je bilo težko razbrati, kaj se je tam naprej dogajalo.
Knjigo je prinesel v razred. Toda sošolci mu niso hoteli brati.
Ne samo to: Maša je takoj odšla, Griša pa je kljubovalno segel pod mizo.
Goga je nadlegoval srednješolca, ta pa ga je švignil po nosu in se smejal.
To je tisto, kar je domače srečanje!
To pomeni javnost!
Kmalu je prebral celo knjigo in še veliko drugih knjig, a iz navade nikoli ni pozabil iti kupiti kruha, pomiti tla ali pomiti posode. To je tisto, kar je zanimivo!
Glavni junak zgodbe Viktorja Golyavkina "To je tisto, kar je zanimivo!" - fant z imenom Goga. Njegovi starši so odšli na dolgo službeno potovanje in deček je živel pri babici. Babica je vnuku pogosto brala knjige na glas, zato se Gogi ni zdelo potrebno, da bi se sam naučil brati. In ko ga je babica poskušala prisiliti k učenju črk, se je Goga tej lekciji na vse možne načine izmikala.
Ko so se fantkovi starši vrnili s službenega potovanja, so se zgroženi prijeli za glave, ko so izvedeli, da njihov otrok še vedno ne zna brati. Starši in babica so imeli sestanek, na katerem so se domislili, kako bi Gogo naučili brati.
Tisti dan je mama svojemu sinu začela brati zanimivo knjigo, a je prebrala samo eno stran in pol. Nato je knjigo izročila sinu in mu rekla, naj sam nadaljuje z branjem. Goga je zanimalo, kaj piše naprej v knjigi, a mu mama ni hotela brati. In tudi oče je zavrnil in babica mu ni brala.
Nato je Goga knjigo odnesel v šolo in začel prositi sošolce, naj mu berejo. Toda nihče tega ni hotel storiti. In Goga je zelo zanimala, kaj piše naprej v knjigi. In brati se je moral naučiti sam. Kmalu je popolnoma sam prebral to knjigo, nato pa še veliko drugih knjig.
To je povzetek zgodbe.
Glavna ideja Golyavkinove zgodbe "To je tisto, kar je zanimivo!" je, da moraš vse narediti sam, ne moreš se zanesti na druge. Dečku Gogi je bilo všeč, ko so mu brali knjige, zato se sam ni hotel naučiti brati. Toda Gogini starši so ustvarili takšne pogoje, da se je fant želel naučiti brati.
Golyavkinova zgodba "To je tisto, kar je zanimivo!" uči te biti neodvisna in kompetentna oseba, tako da lahko narediš vse brez zunanje pomoči.
V zgodbi so mi bili všeč Gogini starši, ki so se domislili, kako sina naučiti brati. Pomembno je, da je Goga zanimalo, kaj piše v knjigah. Že to je bil velik plus. In s pomočjo določene tehnologije je bil storjen naslednji korak - Goga je premagal svoj odpor do učenja branja in osvojil to zanimivo dejavnost - branje.
Kateri pregovori ustrezajo Golyavkinovi zgodbi "To je tisto, kar je zanimivo!"?
Učenje branja in pisanja je vedno koristno.
Knjiga je najboljši prijatelj.
Nemogoče je žvečiti z zobmi nekoga drugega.
To je tisto, kar je zanimivo!
Ko je Goga hodil v prvi razred, je poznal samo dve črki: O - krog in T - kladivo. To je vse. Drugih črk nisem poznal. In nisem mogel brati.
Babica ga je poskušala naučiti, a se je takoj domislil trika:
Zdaj, zdaj, babica, bom pomil posodo zate.
In takoj je stekel v kuhinjo pomivat posodo. In stara babica je pozabila na študij in mu celo kupovala darila, ker mu je pomagal pri hišnih opravilih. In Goginovi starši so bili na dolgi službeni poti in so se zanašali na svojo babico. In seveda nista vedela, da se njun sin še vedno ni naučil brati. A Goga je pogosto pomival tla in posodo, hodil kupovat kruh, babica pa ga je v pismih staršem na vse mogoče načine hvalila. In prebral sem mu na glas. In Goga, udobno nameščen na zofi, je poslušal z zaprtimi očmi. »Zakaj bi se moral učiti brati,« je razmišljal, »če mi babica bere na glas.« Niti poskusil ni.
In v razredu se je izmikal, kolikor je mogel.
Učitelj mu reče:
Preberite tukaj.
Pretvarjal se je, da bere, sam pa je na pamet povedal, kaj mu je prebrala babica.
Učiteljica ga je ustavila.
V smeh razreda je rekel:
Če hočeš, naj zaprem okno, da ne piha.
Tako se mi vrti, da bom verjetno padla...
Pretvarjal se je tako spretno, da ga je nekega dne učitelj poslal k zdravniku.
Zdravnik je vprašal:
Kako si z zdravjem?
Hudo je,« je rekla Goga.
Kaj boli?
No, potem pojdi v razred.
Ker te nič ne boli.
kako veš
kako veš - zdravnik se je zasmejal.
In rahlo potisnil Gogo proti izhodu.
Goga se nikoli več ni pretvarjala, da je bolna, ampak je kar naprej sprenevedala.
In trud mojih sošolcev je bil zaman. Najprej so mu dodelili Mašo, odlično študentko.
Dajmo se resno učiti,« mu je rekla Maša.
kdaj? - je vprašala Goga.
Da, tudi zdaj.
"Zdaj pridem," je rekla Goga. In je odšel in se ni vrnil.
Potem so mu dodelili Grišo, odličnjaka. Ostali so v učilnici. A komaj je Griša odprl začetnico, je Goga segla pod mizo.
kam greš - je vprašal Grisha.
»Pridi sem,« je zaklicala Goga.
In tukaj se nihče ne bo vmešaval v nas.
pridi no - Grisha je bil seveda užaljen in je takoj odšel.
Njemu ni bil dodeljen nihče drug.
Čas je minil. Izmikal se je.
Goginovi starši so prišli in ugotovili, da njihov sin ne zna prebrati niti vrstice. Oče se je prijel za glavo, mati pa knjigo, ki jo je prinesla otroku.
Zdaj bom vsak večer svojemu sinu na glas brala to čudovito knjigo,« je rekla.
Babica je rekla:
Ja, ja, tudi Gogočki vsak večer na glas berem zanimive knjige.
Toda oče je rekel:
Res je bilo zaman, da si to naredil. Naš Gogočka je postal tako len, da ne more prebrati niti ene vrstice. Prosim vse, da odidejo na srečanje.
In oče je skupaj z babico in mamo odšel na sestanek. In Goga je bil sprva zaskrbljen zaradi srečanja, nato pa se je pomiril, ko mu je mama začela brati iz nove knjige. In celo z nogami je stresel od užitka in skoraj pljunil na preprogo.
Ni pa vedel, za kakšno srečanje gre! Kaj se je tam odločilo!
Torej, mama ga je brala stran in pol po srečanju. In on, ki je nihal z nogami, si je naivno predstavljal, da se bo to še naprej dogajalo. Ko pa se je mama ustavila na najbolj zanimivem mestu, ga je spet zaskrbelo.
In ko mu je izročila knjigo, ga je postalo še bolj zaskrbljeno.
Takoj je predlagal:
Naj ti pomijem posodo, mami.
In je tekel pomivat posodo.
Stekel je k očetu.
Oče mu je strogo zabičal, naj ga nikoli več ne prosi za to.
Knjigo je sunil babici, a je zazehala in jo izpustila iz rok. Knjigo je pobral s tal in jo spet dal babici. Pa ga je spet spustila iz rok. Ne, še nikoli ni tako hitro zaspala na stolu! »Ali res spi,« je pomislila Goga, »ali ji je bilo na sestanku naročeno, naj se pretvarja?« Goga jo je vlekla, stresala, a babica niti pomislila ni, da bi se zbudila.
V obupu se je usedel na tla in začel gledati slike. Toda iz slik je bilo težko razbrati, kaj se je tam naprej dogajalo.
Knjigo je prinesel v razred. Toda sošolci mu niso hoteli brati. Ne samo to: Maša je takoj odšla, Griša pa je kljubovalno segel pod mizo.
Goga je nadlegovala srednješolca, ta pa ga je švignil po nosu in se smejal.
To je tisto, kar je domače srečanje!
To pomeni javnost!
Kmalu je prebral celo knjigo in še veliko drugih knjig, a iz navade nikoli ni pozabil iti kupiti kruha, pomiti tla ali pomiti posode.
To je tisto, kar je zanimivo!
Zbirka vključuje najbolj znane zgodbe čudovitega otroškega pisatelja Viktorja Goljavkina (1929–2001): »Zvezki v dežju«, »Jaandrejev«, »To je tisto, kar je zanimivo!« in drugi. Junaki teh smešnih, ironičnih in prijaznih zgodb so navadni fantje in dekleta. Tu in tam se znajdejo v smešnih težavah, vendar nikoli ne izgubijo duha in so vedno pripravljeni pomagati svojim prijateljem.
Iz serije: Obšolsko branje (Rosman)
* * *
podjetje liters.
To je tisto, kar je zanimivo!
Ko je Goga hodil v prvi razred, je poznal samo dve črki: O - krog in T - kladivo. To je vse. Drugih črk nisem poznal. In nisem mogel brati.
Babica ga je poskušala naučiti, a se je takoj domislil trika:
"Zdaj, zdaj, babica, bom pomil posodo zate."
In takoj je stekel v kuhinjo pomivat posodo. In stara babica je pozabila na študij in mu celo kupovala darila, ker mu je pomagal pri hišnih opravilih. In Goginovi starši so bili na dolgi službeni poti in so se zanašali na svojo babico. In seveda nista vedela, da se njun sin še vedno ni naučil brati. A Goga je pogosto pomival tla in posodo, hodil kupovat kruh, babica pa ga je v pismih staršem na vse mogoče načine hvalila. In prebral sem mu na glas. In Goga, udobno nameščen na zofi, je poslušal z zaprtimi očmi.
Niti poskusil ni.
In v razredu se je izmikal, kolikor je mogel.
Učitelj mu reče:
- Preberi tukaj.
Pretvarjal se je, da bere, sam pa je na pamet povedal, kaj mu je prebrala babica.
Učiteljica ga je ustavila. V smeh razreda je rekel:
"Če hočeš, je bolje, da zaprem okno, da ne piha."
"Tako se mi vrti, da bom verjetno padel ...
Pretvarjal se je tako spretno, da ga je nekega dne učitelj poslal k zdravniku. Zdravnik je vprašal:
-Kako je tvoje zdravje?
"Slabo je," je rekla Goga.
- Kaj boli?
- No, potem pojdi v razred.
Zakaj?
- Ker te nič ne boli.
- Kako veš?
- Kako veš? – se je zasmejal zdravnik.
In rahlo potisnil Gogo proti izhodu.
Goga se nikoli več ni pretvarjala, da je bolna, ampak je kar naprej sprenevedala.
In trud mojih sošolcev je bil zaman. Najprej so mu dodelili Mašo, odlično študentko.
"Dajmo se resno učiti," mu je rekla Maša.
- Kdaj? - je vprašala Goga.
- Ja, vsaj zdaj.
"Zdaj pridem," je rekla Goga.
In odšel je in se ni vrnil.
Potem so mu dodelili Grišo, odličnjaka. Ostali so v učilnici. A komaj je Griša odprl začetnico, je Goga segla pod mizo.
-Kam greš? « je vprašal Grisha.
»Pridi sem,« je zaklicala Goga.
- In tukaj se nihče ne bo vmešaval v nas.
- Daj no! - Grisha je bil seveda užaljen in je takoj odšel.
Njemu ni bil dodeljen nihče drug.
Čas je minil. Izmikal se je.
Goginovi starši so prišli in ugotovili, da njihov sin ne zna prebrati niti vrstice. Oče se je prijel za glavo, mati pa knjigo, ki jo je prinesla otroku.
»Zdaj bom vsak večer svojemu sinu na glas brala to čudovito knjigo,« je rekla.
Babica je rekla:
- Da, da, tudi Gogočki vsak večer na glas berem zanimive knjige.
Toda oče je rekel:
– Res je bilo zaman, da si to storil. Naš Gogočka je postal tako len, da ne more prebrati niti ene vrstice. Prosim vse, da odidejo na srečanje.
In oče je skupaj z babico in mamo odšel na sestanek. In Goga je bil sprva zaskrbljen zaradi srečanja, nato pa se je pomiril, ko mu je mama začela brati iz nove knjige. In celo z nogami je stresel od užitka in skoraj pljunil na preprogo.
Ni pa vedel, za kakšno srečanje gre! Kaj se je tam odločilo!
Torej, mama ga je brala stran in pol po srečanju. In on, ki je nihal z nogami, si je naivno predstavljal, da se bo to še naprej dogajalo. Ko pa se je mama ustavila na najbolj zanimivem mestu, ga je spet zaskrbelo.
In ko mu je izročila knjigo, ga je postalo še bolj zaskrbljeno.
Takoj je predlagal:
- Naj ti pomijem posodo, mami.
In je tekel pomivat posodo.
Stekel je k očetu.
Oče mu je strogo zabičal, naj ga nikoli več ne prosi za to.
Knjigo je sunil babici, a je zazehala in jo izpustila iz rok. Knjigo je pobral s tal in jo spet dal babici.
Pa ga je spet spustila iz rok. Ne, še nikoli ni tako hitro zaspala na stolu!
»Ali res spi,« je pomislila Goga, »ali ji je bilo na sestanku naročeno, naj se pretvarja?«
Goga jo je vlekla, stresala, a babica niti pomislila ni, da bi se zbudila.
V obupu se je usedel na tla in začel gledati slike. Toda iz slik je bilo težko razbrati, kaj se je tam naprej dogajalo.
Knjigo je prinesel v razred. Toda sošolci mu niso hoteli brati. Ne samo to: Maša je takoj odšla, Griša pa je kljubovalno segel pod mizo.
Goga je nadlegovala srednješolca, ta pa ga je švignil po nosu in se smejal.
To je tisto, kar je domače srečanje!
To pomeni javnost!
Kmalu je prebral celo knjigo in še veliko drugih knjig, a iz navade nikoli ni pozabil iti kupiti kruha, pomiti tla ali pomiti posode.
To je tisto, kar je zanimivo!
* * *
Podan uvodni del knjige Zvezki v dežju (V.V. Golyavkin, 2016) priskrbel naš knjižni partner -
