Predstavitev fizike o rentgenskem sevanju. Predstavitev na temo rentgenski žarki odkritje rentgenskih žarkov
Diapozitiv 2
Rentgenski žarki so elektromagnetni valovi, katerih energija fotonov leži na lestvici elektromagnetnega valovanja med ultravijoličnim sevanjem in sevanjem gama. Energijska območja rentgenskih žarkov in sevanja gama se prekrivajo v širokem energijskem območju. Obe vrsti sevanja sta elektromagnetna sevanja in sta z enako energijo fotona enakovredna. Terminološka razlika je v načinu nastanka - rentgenski žarki se oddajajo s sodelovanjem elektronov, gama sevanje pa v procesih deekscitacije atomskih jeder.
Diapozitiv 3
Rentgenske cevi Rentgenski žarki nastanejo zaradi močnega pospeševanja nabitih delcev ali zaradi visokoenergijskih prehodov v elektronskih lupinah atomov ali molekul. Oba učinka se uporabljata v rentgenskih ceveh
Diapozitiv 4
Glavni strukturni elementi takih cevi so kovinska katoda in anoda. V rentgenskih ceveh se elektroni, ki jih oddaja katoda, pospešijo zaradi razlike v električnem potencialu med anodo in katodo ter zadenejo anodo, kjer se močno upočasnijo. V tem primeru zaradi zavornega sevanja nastane rentgensko sevanje, hkrati pa se elektroni izbijejo iz notranjih elektronskih lupin anodnih atomov. Prazne prostore v lupinah zasedajo drugi elektroni atoma. Trenutno so anode izdelane predvsem iz keramike, pri čemer je del, kamor udarjajo elektroni, iz molibdena ali bakra. Med procesom pospeševanja-pojemka gre le približno 1% kinetične energije elektrona v rentgensko sevanje, 99% energije se pretvori v toploto.
Diapozitiv 5
Pospeševalniki delcev Rentgensko sevanje je mogoče proizvesti tudi v pospeševalnikih nabitih delcev. Tako imenovano sinhrotronsko sevanje se pojavi, ko se žarek delcev odkloni v magnetnem polju, kar povzroči, da doživijo pospešek v smeri, ki je pravokotna na njihovo gibanje. Sinhrotronsko sevanje ima zvezen spekter z zgornjo mejo. Z ustrezno izbranimi parametri lahko dobimo rentgenske žarke tudi v spektru sinhrotronskega sevanja.
Diapozitiv 6
Interakcija s snovjo Valovna dolžina rentgenskih žarkov je primerljiva z velikostjo atomov, zato ni materiala, iz katerega bi lahko izdelali rentgensko lečo. Poleg tega se rentgenski žarki skoraj ne odbijajo, ko padejo na površino pravokotno. Kljub temu so v rentgenski optiki našli metode za konstruiranje optičnih elementov za rentgenske žarke. Predvsem se je izkazalo, da jih diamant dobro odseva
Diapozitiv 7
Rentgenski žarki lahko prodrejo skozi snov, različne snovi pa jih različno absorbirajo. Absorpcija rentgenskih žarkov je njihova najpomembnejša lastnost pri rentgenski fotografiji. Intenzivnost rentgenskih žarkov pada eksponentno glede na prepotovano pot v absorbcijski plasti (I = I0e-kd, kjer je d debelina plasti, koeficient k je sorazmeren z Z³λ³, Z je atomsko število elementa, λ je valovna dolžina).
Diapozitiv 8
Absorpcija nastane kot posledica fotoabsorpcije (fotoefekta) in Comptonovega sipanja:
Diapozitiv 9
Rentgensko sevanje je ionizirajoče. Vpliva na tkiva živih organizmov in lahko povzroči radiacijsko bolezen, radiacijske opekline in maligne tumorje. Zaradi tega je treba pri delu z rentgenskimi žarki upoštevati zaščitne ukrepe. Menijo, da je škoda neposredno sorazmerna z absorbirano dozo sevanja. Rentgensko sevanje je mutagen dejavnik. Biološki učinki
Diapozitiv 2
Zgodovinski dogodki: minilo je 110 let od odkritja rentgenskih žarkov (1895-2005), pred 100 leti se je izvedelo za značilne rentgenske žarke (1906-2006). Pomena odkritja rentgenskih žarkov za razvoj znanosti in razumevanje zgradbe sveta ni mogoče preceniti. Wilhelm Conrad Roentgen, nemški fizik.
Diapozitiv 3
načrt:
Odkritje rentgenskih žarkov Wilhelma Roentgena Lastnosti rentgenskih žarkov Difrakcija rentgenskih žarkov Zasnova rentgenske cevi Uporaba rentgenskih žarkov: Medicina Znanstvene raziskave Rentgenska strukturna analiza Odkrivanje napak
Diapozitiv 4
Odkritje rentgenskih žarkov
Leta 1895 je Wilhelm Roentgen eksperimentiral z eno od vakuumskih cevi (Crookes). Nenadoma je opazil, da nekateri bližnji kristali močno žarijo. Ker je Roentgen vedel, da predhodno odkriti žarki ne morejo prodreti skozi steklo, da bi povzročili ta učinek, je predlagal, da mora biti to nova vrsta žarkov, ki jih je poimenoval rentgenski žarki, s čimer je poudaril nenavadno naravo njihovih lastnosti.
Diapozitiv 5
Pravzaprav so očesu nevidni žarki zlahka prodrli skozi neprozorno tkanino, papir, les in celo kovine ter osvetlili skrbno zapakiran fotografski film. K Roentgenovi slavi je prispevala tudi znamenita fotografija ženine roke, ki jo je objavil v svojem članku. Za odkritje žarkov, ki nosijo njegovo ime, je V. Roentgen prejel PRVO Nobelovo nagrado za fiziko (1901)
Diapozitiv 6
Lastnosti rentgenskih žarkov
Žarki, ki jih je odkril rentgen, so delovali na fotografsko ploščo, povzročali ionizacijo zraka, niso se odbijali, niso lomili, a niso bili odklonjeni v magnetnem polju. Rentgenski žarki so imeli ogromno prodorno moč, ki je bila neprimerljiva z ničemer drugim. Takoj se je pojavila domneva, da gre za elektromagnetne valove, ki se oddajajo, ko se elektroni nenadoma upočasnijo. Dokazi o tem so bili pridobljeni šele 15 let po Roentgenovi smrti. Prva stran članka V. Roentgena o rentgenskih žarkih
Diapozitiv 7
Rentgenska difrakcija
Na kristal je bil usmerjen ozek snop rentgenskih žarkov, za katerim se je nahajala fotografska plošča. Okoli osrednjega mesta na plošči so se pojavile enakomerno razporejene majhne lise. Njihov videz je mogoče razložiti le z difrakcijo, ki je lastna vsem vrstam elektromagnetnih valov. To pomeni, da je rentgensko sevanje elektromagnetno.
Diapozitiv 8
RENTGENSKA CEV – ...električna vakuumska naprava za proizvajanje rentgenskih žarkov. Najpreprostejša rentgenska cev je sestavljena iz steklenega valja s spajkanimi elektrodami – katodo in anodo, ki jih katoda oddaja, pospešuje močno električno polje v prostoru med elektrodama in obstreljuje anodo. Ko elektroni zadenejo anodo, se njihova kinetična energija delno pretvori v energijo rentgenskih žarkov.
Diapozitiv 9
Shematski prikaz rentgenske cevi.
X - rentgenski žarki, K - katoda, A - anoda, C - toplotno telo, Uh - napetost katodne nitke, Ua - pospeševalna napetost, Win - vhod za vodno hlajenje, Wout - izhod za vodno hlajenje Prejšnji diapozitiv
Diapozitiv 10
Splošni pogled na rentgenske cevi za strukturno analizo (a), odkrivanje napak (b) in medicinsko (c) rentgensko diagnostiko
Diapozitiv 11
Biološki učinki
Rentgensko sevanje je ionizirajoče. Prizadene žive organizme in lahko povzroči radiacijsko bolezen in raka. Zaradi tega je treba pri delu z rentgenskimi žarki upoštevati zaščitne ukrepe. Poškodba dednih informacij DNK vodi do raka. Menijo, da je škoda neposredno sorazmerna z absorbirano dozo sevanja. Rentgensko sevanje je mutagen dejavnik.
Diapozitiv 12
Uporaba rentgenskih žarkov
V medicini V znanstvenoraziskovalnem delu: Rentgenska strukturna analiza Znanost o materialih Kristalografija Kemija Biologija Defektoskopija
Diapozitiv 13
Zdravilo
Z rentgenskimi žarki lahko osvetlimo človeško telo, kar povzroči slike kosti in notranjih organov. Uporablja se tudi za zdravljenje raka.
Diapozitiv 14
Analiza rentgenske difrakcije
Iz uklonskega vzorca, ki ga ustvarijo rentgenski žarki, ko prehajajo skozi kristale, je mogoče ugotoviti vrstni red razporeditve atomov v prostoru – strukturo kristalov.
Diapozitiv 15
V znanosti o materialih, kristalografiji, kemiji in biokemiji se rentgenski žarki uporabljajo za pojasnitev strukture snovi na atomski ravni z uporabo sipanja rentgenske difrakcije (XRD). Znan primer je določanje strukture DNK.
Diapozitiv 16
Poleg tega lahko kemično sestavo snovi določimo z rentgenskimi žarki. V mikroskopu z elektronskim žarkom se analit obseva z elektroni ali rentgenskimi žarki, kar povzroči, da se atomi ionizirajo in oddajajo značilne rentgenske žarke. Ta analitska metoda se imenuje rentgenska fluorescenčna analiza.
Diapozitiv 17
Rentgensko odkrivanje napak
Metoda za odkrivanje votlin v ulitkih, razpok v tirnicah, preverjanje kakovosti zvarov itd. Temelji na spremembi absorpcije rentgenskih žarkov v izdelku, če je v njem votlina ali tujki. Rentgenski detektor napak
Ogled vseh diapozitivov
"X-žarki" Gulikyan Hamlet
Odkritje rentgenskih žarkov Rentgenske žarke je leta 1895 odkril nemški fizik Wilhelm Roentgen. Rentgen je znal opazovati, znal je opaziti nekaj novega tam, kjer številni znanstveniki pred njim niso odkrili nič izjemnega. To posebno darilo mu je pomagalo do izjemnega odkritja. Konec 19. stoletja je plinska razelektritev pri nizkem tlaku pritegnila pozornost fizikov. V teh pogojih so se v plinovodni cevi ustvarili tokovi zelo hitrih elektronov. Takrat so jih imenovali katodni žarki. Narava teh žarkov še ni z gotovostjo ugotovljena. Znano je bilo le, da ti žarki izvirajo iz katode elektronke. Ko je Roentgen začel preučevati katodne žarke, je kmalu opazil, da je fotografska plošča v bližini razelektritvene cevi preosvetljena, tudi če je ovita v črn papir.
Odkritje rentgenskih žarkov Znanstvenik je ugotovil, da se med delovanjem izpustne cevi pojavi nekaj prej neznanega, zelo prodornega sevanja. Imenoval jih je rentgenski žarki. Kasneje se je za tem sevanjem trdno uveljavil izraz "rentgenski žarki". Rentgen je odkril, da se novo sevanje pojavi na mestu, kjer katodni žarki (tokovi hitrih elektronov) trčijo v stekleno steno cevi. Na tem mestu je steklo zažarelo z zelenkasto svetlobo.
Lastnosti rentgenskih žarkov Žarki, ki jih je odkril Roentgen, so delovali na fotografsko ploščo, povzročili ionizacijo zraka, vendar se niso opazno odbili od nobenih snovi in niso doživeli loma. Elektromagnetno polje ni vplivalo na smer njihovega širjenja.
Lastnosti rentgenskih žarkov Takoj se je pojavila domneva, da so rentgenski žarki elektromagnetni valovi, ki se oddajajo, ko se elektroni močno upočasnijo. Za razliko od vidne svetlobe in ultravijoličnih žarkov imajo rentgenski žarki veliko krajšo valovno dolžino. Njihova valovna dolžina je krajša, večja je energija elektronov, ki trčijo ob oviro.
Rentgenska difrakcija Če so rentgenski žarki elektromagnetni valovi, potem morajo imeti difrakcijo, pojav, ki je skupen vsem vrstam valov. Najprej so rentgenski žarki šli skozi zelo ozke reže v svinčenih ploščah, vendar ni bilo mogoče zaznati ničesar, kar bi spominjalo na difrakcijo. Nemški fizik Max Laue je predlagal, da je valovna dolžina rentgenskih žarkov prekratka, da bi zaznali uklon teh valov na umetno ustvarjenih ovirah. Navsezadnje je nemogoče narediti reže velikosti 10-8 cm, saj je to velikost samih atomov. Kaj pa, če so rentgenski posnetki približno enake celotne dolžine? Potem je edina preostala možnost uporaba kristalov. So urejene strukture, v katerih so razdalje med posameznimi atomi po velikosti enake velikosti samih atomov, tj. 10-8 cm. Kristal s svojo periodično strukturo je tista naravna naprava, ki mora neizogibno povzročiti opazen uklon valov po dolžini so blizu velikosti atomov.
Difrakcija rentgenskih žarkov In tako je bil ozek snop rentgenskih žarkov usmerjen v kristal, za katerim se je nahajala fotografska plošča. Rezultat je bil povsem skladen z najbolj optimističnimi pričakovanji. Poleg velike osrednje pege, ki je nastala zaradi premočrtnega širjenja žarkov, so se okoli osrednje pege pojavile enakomerno razporejene majhne lise (slika 50). Pojav teh lis bi lahko razložili le z uklonom rentgenskih žarkov na urejeni strukturi kristala. Študija uklonskega vzorca je omogočila določitev valovne dolžine rentgenskih žarkov. Izkazalo se je, da je manjša od valovne dolžine ultravijoličnega sevanja in je bila po velikosti enaka velikosti atoma (10-8 cm).
Uporaba rentgenskih žarkov Rentgenski žarki so našli številne zelo pomembne praktične uporabe. V medicini se uporabljajo za pravilno diagnozo bolezni, pa tudi za zdravljenje raka. Uporaba rentgenskih žarkov v znanstvenih raziskavah je zelo obsežna. Iz uklonskega vzorca, ki ga ustvarijo rentgenski žarki, ko prehajajo skozi kristale, je mogoče ugotoviti vrstni red razporeditve atomov v prostoru – strukturo kristalov. Izkazalo se je, da to ni zelo težko narediti za anorganske kristalne snovi. Toda s pomočjo rentgenske difrakcijske analize je mogoče dešifrirati strukturo kompleksnih organskih spojin, vključno z beljakovinami. Zlasti je bila določena struktura molekule hemoglobina, ki vsebuje več deset tisoč atomov.
Zasnova rentgenske cevi Trenutno so za proizvodnjo rentgenskih žarkov razvite zelo napredne naprave, imenovane rentgenske cevi. Slika 51 prikazuje poenostavljen diagram elektronske rentgenske cevi. Katoda 1 je volframova vijačnica, ki oddaja elektrone zaradi termionske emisije. Cilinder 3 usmerja tok elektronov, ki nato trčijo ob kovinsko elektrodo (anodo) 2. To proizvaja rentgenske žarke. Napetost med anodo in katodo doseže več deset kilovoltov. V cevi se ustvari globok vakuum; tlak plina v njem ne presega 10-5 mm Hg. Art.
Bryzgalev Kiril
Prenos:
Predogled:
Če želite uporabljati predogled predstavitev, ustvarite Google račun in se prijavite vanj: https://accounts.google.com
Podnapisi diapozitivov:
Predstavitev na temo "rentgenski žarki" Bryzgalev Kirill 11 "A" 2012
Odkritje rentgenskih žarkov Rentgenske žarke je leta 1895 odkril nemški fizik Wilhelm Roentgen. Rentgen je znal opazovati, znal je opaziti nekaj novega tam, kjer številni znanstveniki pred njim niso odkrili nič izjemnega. To posebno darilo mu je pomagalo do izjemnega odkritja. Ob koncu 19. stoletja je plinska razelektritev pri nizkem tlaku pritegnila pozornost fizikov. V teh pogojih so se v plinovodni cevi ustvarili tokovi zelo hitrih elektronov. Takrat so jih imenovali katodni žarki. Narava teh žarkov še ni z gotovostjo ugotovljena. Znano je bilo le, da ti žarki izvirajo iz katode elektronke. Ko je Roentgen začel preučevati katodne žarke, je kmalu opazil, da je fotografska plošča v bližini razelektritvene cevi preosvetljena, tudi če je ovita v črn papir. Po tem je lahko opazoval še en pojav, ki ga je res presenetil. Papirnato sito, navlaženo z raztopino barijevega platinovega oksida, se je začelo svetiti, če smo ga ovili okoli razelektritvene cevi. Še več, ko je Roentgen držal roko med cevjo in zaslonom, so bile na zaslonu vidne temne sence kosti na ozadju svetlejših obrisov celotne roke.
Odkritje rentgenskih žarkov Znanstvenik je ugotovil, da se med delovanjem izpustne cevi pojavi nekaj prej neznanega, zelo prodornega sevanja. Imenoval jih je rentgenski žarki. Kasneje se je za tem sevanjem trdno uveljavil izraz "rentgenski žarki". Rentgen je odkril, da se novo sevanje pojavi na mestu, kjer katodni žarki (tokovi hitrih elektronov) trčijo v stekleno steno cevi. Na tem mestu je steklo zažarelo z zelenkasto svetlobo. Poznejši poskusi so pokazali, da rentgenski žarki nastanejo, ko hitre elektrone upočasni katera koli ovira, zlasti kovinske elektrode.
Lastnosti rentgenskih žarkov Žarki, ki jih je odkril Roentgen, so delovali na fotografsko ploščo, povzročili ionizacijo zraka, vendar se niso opazno odbili od nobenih snovi in niso doživeli loma. Elektromagnetno polje ni vplivalo na smer njihovega širjenja.
Lastnosti rentgenskih žarkov Takoj se je pojavila domneva, da so rentgenski žarki elektromagnetni valovi, ki se oddajajo, ko se elektroni močno upočasnijo. Za razliko od vidne svetlobe in ultravijoličnih žarkov imajo rentgenski žarki veliko krajšo valovno dolžino. Njihova valovna dolžina je krajša, večja je energija elektronov, ki trčijo ob oviro. Veliko prodorno moč rentgenskih žarkov in druge njihove lastnosti so povezovali prav s kratko valovno dolžino. Toda ta hipoteza je potrebovala dokaze in dokazi so bili pridobljeni 15 let po Roentgenovi smrti.
Rentgenska difrakcija Če so rentgenski žarki elektromagnetni valovi, potem morajo imeti difrakcijo, pojav, ki je skupen vsem vrstam valov. Najprej so rentgenski žarki šli skozi zelo ozke reže v svinčenih ploščah, vendar ni bilo mogoče zaznati ničesar, kar bi spominjalo na difrakcijo. Nemški fizik Max Laue je predlagal, da je valovna dolžina rentgenskih žarkov prekratka, da bi zaznali uklon teh valov na umetno ustvarjenih ovirah. Navsezadnje je nemogoče narediti reže, ki merijo 10 -8 cm, saj je to velikost samih atomov. Kaj pa, če so rentgenski posnetki približno enake celotne dolžine? Potem je edina preostala možnost uporaba kristalov. So urejene strukture, v katerih so razdalje med posameznimi atomi po velikosti enake velikosti samih atomov, to je 10 -8 cm. Kristal s svojo periodično strukturo je tista naravna naprava, ki bi neizogibno povzročila opazno valovno difrakcijo po dolžini so blizu velikosti atomov.
Difrakcija rentgenskih žarkov In zdaj smo ozek snop rentgenskih žarkov usmerili na kristal, za katerim je bila fotografska plošča. Rezultat je bil povsem skladen z najbolj optimističnimi pričakovanji. Poleg velike osrednje pege, ki je nastala zaradi premočrtnega širjenja žarkov, so se okoli osrednje pege pojavile enakomerno razporejene majhne lise (slika 50). Pojav teh lis bi lahko razložili le z uklonom rentgenskih žarkov na urejeni strukturi kristala. Študija uklonskega vzorca je omogočila določitev valovne dolžine rentgenskih žarkov. Izkazalo se je, da je manjša od valovne dolžine ultravijoličnega sevanja in je bila po velikosti enaka velikosti atoma (10 -8 cm).
Uporaba rentgenskih žarkov Rentgenski žarki so našli številne zelo pomembne praktične uporabe. V medicini se uporabljajo za pravilno diagnozo bolezni, pa tudi za zdravljenje raka. Uporaba rentgenskih žarkov v znanstvenih raziskavah je zelo obsežna. Iz uklonskega vzorca, ki ga ustvarijo rentgenski žarki, ko prehajajo skozi kristale, je mogoče ugotoviti vrstni red razporeditve atomov v prostoru – strukturo kristalov. Izkazalo se je, da to ni zelo težko narediti za anorganske kristalne snovi. Toda s pomočjo rentgenske difrakcijske analize je mogoče dešifrirati strukturo kompleksnih organskih spojin, vključno z beljakovinami. Zlasti je bila določena struktura molekule hemoglobina, ki vsebuje več deset tisoč atomov.
Uporaba rentgenskih žarkov
Zasnova rentgenske cevi Trenutno so za proizvodnjo rentgenskih žarkov razvite zelo napredne naprave, imenovane rentgenske cevi. Slika 51 prikazuje poenostavljen diagram elektronske rentgenske cevi. Katoda 1 je volframova vijačnica, ki oddaja elektrone zaradi termionske emisije. Cilinder 3 usmerja tok elektronov, ki nato trčijo ob kovinsko elektrodo (anodo) 2. To proizvaja rentgenske žarke. Napetost med anodo in katodo doseže več deset kilovoltov. V cevi se ustvari globok vakuum; tlak plina v njem ne presega 10 -5 mm Hg. Art.
Zasnova rentgenske cevi Pri močnih rentgenskih ceveh se anoda hladi s tekočo vodo, saj se pri upočasnjevanju elektronov sprosti velika količina toplote. Samo približno 3% energije elektronov se pretvori v koristno sevanje. Rentgenski žarki imajo valovne dolžine od 10 -9 do 10 -10 m. Imajo veliko prodorno moč in se uporabljajo v medicini, pa tudi za preučevanje strukture kristalov in kompleksnih organskih molekul.
Literatura: http://images.yandex.ru/yandsearch?text=%D1%80%D0%B5%D0%BD%D1%82%D0%B3%D0%B5%D0%BD%D0%BE%D0 %B2%D1%81%D0%BA%D0%B8%D0%B5%20%D0%BB%D1%83%D1%87%D0%B8&stype=image&noreask=1&lr=213 http://www.fizika9kl. pm298.ru/g3_u6.htm http://images.yandex.ru/yandsearch?p=1&text=%D0%A1%D0%B2%D0%BE%D0%B9%D1%81%D1%82%D0% B2%D0%B0+%D1%80%D0%B5%D0%BD%D1%82%D0%B3%D0%B5%D0%BD%D0%BE%D0%B2%D1%81%D0%BA% D0%B8%D1%85+%D0%BB%D1%83%D1%87%D0%B5%D0%B9&rpt=image http://images.yandex.ru/yandsearch?text=%D0%9F%D1 %80%D0%B8%D0%BC%D0%B5%D0%BD%D0%B5%D0%BD%D0%B8%D0%B5+%D1%80%D0%B5%D0%BD%D1%82 %D0%B3%D0%B5%D0%BD%D0%BE%D0%B2%D1%81%D0%BA%D0%B8%D1%85+%D0%BB%D1%83%D1%87% D0%B5%D0%B9&rpt=image&img_url=pics.livejournal.com%2Frus_uk%2Fpic%2F000hk7pq http://images.yandex.ru/yandsearch?p=407&text=%D0%A3%D1%81%D1%82% D1%80%D0%BE%D0%B9%D1%81%D1%82%D0%B2%D0%BE%20%D1%80%D0%B5%D0%BD%D1%82%D0%B3% D0%B5%D0%BD%D0%BE%D0%B2%D1%81%D0%BA%D0%BE%D0%B9%20%D1%82%D1%80%D1%83%D0%B1% D0%BA%D0%B8&img_url=climatblog.info%2Fuploads%2Fposts%2F2011-01-19%2Fpolnyj-effekt_1.jpg&rpt=simage
Wilhelm Conrad Roentgen ()
Rentgenovo odkritje Ko je cev pokril s pokrovom iz črnega kartona in ugasnil luč, vendar ne da bi ugasnil induktor, ki napaja cev, je Roentgen opazil sij zaslona iz barijevega sinergija. Temeljita študija je Roentgenu pokazala, da ta vrsta žarkov, ki povzročijo, da zaslon sveti (fluorescira), niso ne infrardeči ne ultravijolični žarki. Na kratko jih je poimenoval RTGENSKI ŽARKI. S pomočjo teh žarkov je Rentgen opravil prvi fluoroskopski pregled človeškega telesa.
Shematski prikaz rentgenske cevi. X - rentgenski žarki, K - katoda, A - anoda (včasih imenovana tudi antikatoda), C - hladilno telo, Uh - napetost katodne nitke, Ua - pospeševalna napetost, Win - vhod za vodno hlajenje, Wout - izhod za vodno hlajenje
Lastnosti Fotografski učinek Fotografski učinek Interferenca Interferenca Difrakcija Difrakcija Velika prodorna moč Velika prodorna moč Hitrost v vakuumu km/s Hitrost v vakuumu km/s
RADIOGRAM, slika predmeta, posneta na fotografskem filmu, ki nastane pri interakciji rentgenskih žarkov (njihova absorpcija, odboj, uklon) s snovjo. RENTGENSKO KONTRASTNO SREDSTVO, različne kemične snovi, ki ob vnosu v telo izboljšajo sliko preučevanega predmeta (povečajo ali zmanjšajo absorpcijo rentgenskih žarkov in ustvarijo kontrast v rentgenski sliki). Skupaj s "težkimi" (barijev sulfat, pripravki joda) se uporabljajo "lahka" radiopačna sredstva (zrak, kisik itd.). RADIOLOGIJA, področje medicine, ki proučuje uporabo rentgenskih žarkov za preučevanje zgradbe in delovanja organov in sistemov ter rentgensko diagnostiko bolezni. RTGONSKA TERAPIJA, uporaba rentgenskih žarkov za zdravljenje tumorskih in drugih bolezni; vrsto radioterapije. RADIOGRAFIJA, metoda rentgenske diagnostike, ki je sestavljena iz pridobivanja fiksne rentgenske slike predmeta na fotografskih materialih
12
