Dmitrij Mamin-Sibirski »pravljica o pogumnem zajcu - dolga ušesa, poševne oči, kratek rep. Zgodba o pogumnem zajcu - dolga ušesa, poševne oči, kratek rep
D. Mamin-Sibiryak "Zgodba o pogumnem zajcu - dolga ušesa, poševne oči, kratek rep"
Glavni junaki "Zgodbe o pogumnem zajcu" in njihove značilnosti
- Pogumni zajec. Pravzaprav je bil le velik bahavec, ki se je bal volka bolj kot vsega drugega na svetu in se ga je bal še naprej.
- volk Divji plenilec, za katerega se je izkazalo, da ga je tako enostavno prestrašiti.
- Rojstvo zajčka
- Zajček se naveliča strahu
- Zajček se hvali celemu gozdu
- Zajci se smejijo
- Pojavi se volk
- Obupani skok
- Dva ubežnika
- Pogumni zajec.
- Majhen zajček se je rodil in zrasel v zajčka
- Zajček se je naveličal strahu, začel se je hvaliti, da se v gozdu nikogar ne boji
- Zajci so se zbrali okoli, smejali so se, ne verjeli.
- In zajec obljubi, da bo pojedel volka
- Nato zajec zagleda volka, prestrašeno skoči nanj in pobegne, volk se prav tako prestraši in pobegne
- Zajci najdejo pogumnega človeka in ga pohvalijo, zajec postane pogumen.
Ne morete se pohvaliti s tem, česar ne znate ali ne zmorete.
Kaj uči "Zgodba o pogumnem zajcu"?
Ta pravljica nas uči, da se ne hvalimo s svojimi namišljenimi zaslugami, bolje pa je, da se ne hvalimo tudi z resničnimi. Pravljica tudi uči, da se lahko tudi pogumen človek prestraši presenečenja. In tudi uči, da se ne smeji drugim, tudi če se hvalijo. Kdo ve, morda res govorijo resnico.
Pregled "Zgodbe o pogumnem zajcu"
Ta pravljica mi je bila zelo všeč, ker je bila smešna. Dolgo sem se smejala "pogumnemu" zajcu in smejala se volku, za katerega se je izkazalo, da ni nič pogumnejši od zajca. Toda ta pravljica je vsebovala tudi zelo zanimivo idejo: če v nekaj resno verjameš, potem se lahko res uresniči.
Pregovori za "Zgodbo o pogumnem zajcu"
Nisem strahopetec, a me je strah.
Pohvalite se in poglejte nazaj.
Povzetek, kratka ponovitev "Zgodbe o pogumnem zajcu"
V gozdu se je rodil zajček in vsega se je bal. Toda odrasel je, postal velik zajec in se naveličal vseh bati.
Na ves glas je kričal, da se nikogar ne boji. Sem so pritekli vsi zajci, mladi in stari. In zajec je pogumen - pravi, nikogar se ne bojim, ne medveda ne volka.
Potem so se vsi zajci začeli smejati, postali so hrupni, začeli so se igrati na jasi in padati.
In zajec obljubi, da bo videl in pojedel volka. Zajci se zabavajo bolj kot kdaj koli prej, na volka pa so popolnoma pozabili.
In Volk je bil v bližini. Slišal je hvalisanje zajca in se odločil, da ga poje. Volk je pogledal izza grmovja in pogledal, kako pogumen je zajec.
In v tem času mu Hare obljubi, da mu bo nekaj pokazal. In nenadoma zagleda volka. Zajec se je prestrašil, skočil, padel volku na čelo in se skotalil z njega, nato pa začel bežati.
Prestrašil pa se je tudi volk, saj se je odločil, da je lovec streljal nanj. In tudi pobegnil je, norega zajca ni več potreboval.
Ostali zajci so to videli in šli iskat pogumnega zajca. Našli so ga v luknji in ga pohvalili za pogum. No, sam Hare je verjel, da je pogumen.
Risbe in ilustracije za "Zgodbo o pogumnem zajcu"
V gozdu se je rodil zajček in vsega se je bal. Nekje bo počila vejica, priletela bo ptica, z drevesa bo padla kepa snega - zajček je v vroči vodi.
Zajček se je bal dan, strah dva, teden dni, leto dni; potem pa je odrasel in nenadoma se je naveličal strahu.
- Nikogar se ne bojim! - je zavpil na ves gozd. "Sploh me ni strah, to je vse!"
Stari zajci so se zbrali, zajčki so pritekli, stare zajčice so se prilepile - vsi so poslušali, kako se zajec hvali - dolga ušesa, poševne oči, kratek rep - poslušali so in niso verjeli svojim ušesom. Nikoli ni bilo časa, ko se zajec ne bi bal nikogar.
- Hej, poševno oko, ali se ne bojiš volka?
"Ne bojim se ne volka, ne lisice, ne medveda - nikogar se ne bojim!"
To se je izkazalo za prav smešno. Mladi zajci so se hihitali in si s prednjimi tacami zakrivali obraze, prijazne stare zajčice so se smejale, tudi stari zajci, ki so bili v šapah lisice in so okusili volčje zobe, so se smehljali. Zelo smešen zajec!.. Oh, kako smešno! In vsi so se nenadoma počutili srečne. Začeli so se premetavati, skakati, skakati, dirkati med seboj, kot da bi vsem ponorelo.
- Kaj je tam za dolgo časa! - je zavpil Zajec, ki se je končno opogumil - Če naletim na volka, ga bom sam pojedel ...
- Oh, kako smešen Hare! Oh, kako je neumen!..
Vsi vidijo, da je smešen in neumen, in vsi se smejijo. Zajci kričijo okoli volka in volk je prav tam. Hodil je, hodil po gozdu po svojem volčjem poslu, postal lačen in samo pomislil: "Lepo bi bilo, če bi zajček prigriznil!" - ko to zasliši nekje čisto blizu, zajci kričijo in se spomnijo nanj, sivega volka. Zdaj se je ustavil, povohal zrak in se začel plaziti.
Volk se je zelo približal razigranim zajcem, slišal jih je, kako se mu smejijo, predvsem pa – bahavemu zajcu – poševne oči, dolga ušesa, kratek rep.
"Eh, brat, počakaj, pojedel te bom!" « je pomislil sivi volk in začel gledati ven, da bi zagledal zajca, ki se je bahal s svojim pogumom. Toda zajci ne vidijo ničesar in se zabavajo bolj kot kdaj koli prej. Končalo se je tako, da je bahavi zajec splezal na štor, se usedel na zadnje noge in rekel:
– Poslušajte, strahopetci! Poslušaj in glej me. Zdaj vam bom pokazal eno stvar. jaz... jaz... jaz...
Tu se je zdelo, da je hvalisavcu zmrznil jezik.
Zajec je videl volka, ki ga gleda. Drugi niso videli, on pa je videl in si ni upal dihati.
Bahavi zajec je poskočil kot žoga in od strahu padel naravnost na široko volkovo čelo, se z glavo prevrnil po volkovem hrbtu, se spet obrnil v zrak in nato tako brcnil, da se je zdelo, da je pripravljen skoči iz lastne kože.
Nesrečni zajček je dolgo tekel, tekel je, dokler ni bil popolnoma izčrpan.
Zdelo se mu je, da mu je volk za petami in da ga bo zgrabil z zobmi.
Nazadnje je revež popolnoma izčrpan, zaprl je oči in mrtev padel pod grm.
In volk je takrat tekel v drugo smer. Ko je zajec padel nanj, se mu je zdelo, da je nekdo streljal vanj.
In Volk je pobegnil. Nikoli ne veš, koliko drugih zajcev lahko najdeš v gozdu, ampak ta je bil nekako nor ...
Preostali zajci so potrebovali dolgo časa, da so prišli k sebi. Nekateri so zbežali v grmovje, nekateri so se skrili za štor, nekateri so padli v luknjo.
Končno so se vsi naveličali skrivanja in malo po malo so začeli ozirati, kdo je pogumnejši.
- In naš zajec je premeteno prestrašil volka! - vse je bilo odločeno. - Če ne bi bilo njega, ne bi odšli živi ... Toda kje je on, naš neustrašni Hare?
Začela sva iskati.
Hodili smo in hodili, a pogumnega Zajca ni bilo nikjer. Ga je pojedel drug volk?
Končno so ga našli: ležečega v luknji pod grmom in komaj živega od strahu.
- Dobro opravljeno, poševno! - vsi zajci so kričali v en glas. - O, ja, kosa!.. Premeteno si prestrašil starega volka. Hvala brat! In mislili smo, da se hvališ.
Pogumni zajec se je takoj dvignil. Zlezel je iz svoje luknje, se stresel, zožil oči in rekel:
– Kaj si mislil? Oh ti strahopetci ...
Od tistega dne naprej je pogumni zajec začel verjeti, da se res nikogar ne boji.
Mnenja o pravljici
pravljica kul
imenovan
No kul, zelo uporabno! :0
Alice
Zajec je eden izmed pogumnih
Lisa
razredni zajec je preprosto pogumen
Anonimno
9 točk za to zgodbo
Anonimno
zajček je imel pač srečo
V gozdu se je rodil zajček in vsega se je bal. Nekje bo počila vejica, priletela bo ptica, z drevesa bo padla kepa snega - zajček je v vroči vodi.
Zajček se je bal mamine Sibirke en dan, bal dva, bal teden, bal eno leto; potem pa je odrasel in nenadoma se je naveličal strahu.
Nikogar se ne bojim! - je zavpil na ves gozd. - Sploh me ni strah, to je vse!
Stari zajci so se zbrali, zajčki so pritekli, stare zajčice so se prilepile - vsi so poslušali, kako se zajec hvali - dolga ušesa, poševne oči, kratek rep - poslušali so in niso verjeli svojim ušesom. Nikoli ni bilo časa, ko se zajec ne bi bal nikogar.
Hej, poševno oko, ali se sploh ne bojiš volka?
In ne bojim se volka, lisice in medveda - nikogar se ne bojim!
To se je izkazalo za prav smešno. Mladi zajci so se hihitali in si s prednjimi tacami zakrivali obraze, prijazne stare zajčice so se smejale, tudi stari zajci, ki so bili v šapah lisice in so okusili volčje zobe, so se smehljali. Zelo smešen zajec!.. Oh, kako smešno! In vsi so se nenadoma počutili srečne. Začeli so se premetavati, skakati, skakati, dirkati med seboj, kot da bi vsem ponorelo.
O čem je treba tako dolgo govoriti! - je zavpil zajec, ki se je končno opogumil. - Če naletim na volka, ga bom sam pojedel ...
Oh, kako smešen Hare! Oh, kako je neumen!..
Vsi vidijo, da je smešen in neumen, in vsi se smejijo.
Zajci kričijo okoli volka in volk je prav tam.
Hodil je, hodil po gozdu po svojem volčjem poslu, postal lačen in samo pomislil: "Lepo bi bilo, če bi zajček prigriznil!" - ko to zasliši nekje čisto blizu, zajci kričijo in se spomnijo nanj, sivega volka.
Zdaj se je ustavil, povohal zrak in se začel plaziti.
Volk se je zelo približal razigranim zajcem, jih slišal, kako se mu smejijo, predvsem pa - bahavemu zajcu - poševne oči, dolga ušesa, kratek rep.
"Eh, brat, počakaj, pojedel te bom!" « je pomislil sivi volk in začel gledati ven, da bi zagledal zajca, ki se je bahal s svojim pogumom. Toda zajci ne vidijo ničesar in se zabavajo bolj kot kdaj koli prej. Končalo se je tako, da je bahavi zajec splezal na štor, se usedel na zadnje noge in rekel:
- Poslušajte, strahopetci! Poslušaj in poglej me! Zdaj vam bom pokazal eno stvar. jaz... jaz... jaz...
Tu se je zdelo, da je hvalisavcu zmrznil jezik.
Zajec je videl volka, ki ga gleda. Drugi niso videli, on pa je videl in si ni upal dihati.
Bahavi zajec je poskočil kot žoga in od strahu padel naravnost na široko volkovo čelo, se z glavo prevrnil po volkovem hrbtu, se spet obrnil v zrak in nato tako brcnil, da se je zdelo, da je pripravljen skoči iz lastne kože.
Nesrečni zajček je dolgo tekel, tekel je, dokler ni bil popolnoma izčrpan.
Zdelo se mu je, da mu je volk za petami in da ga bo zgrabil z zobmi.
Nazadnje je bil revež popolnoma izčrpan, zaprl je oči in mrtev padel pod grm.
In volk je takrat tekel v drugo smer. Ko je zajec padel nanj, se mu je zdelo, da je nekdo streljal vanj.
In Volk je pobegnil. Nikoli ne veš, koliko drugih zajcev lahko najdeš v gozdu, ampak ta je bil nekako nor ...
Preostali zajci so potrebovali dolgo časa, da so prišli k sebi. Nekateri so zbežali v grmovje, nekateri so se skrili za štor, nekateri so padli v luknjo.
Končno so se vsi naveličali skrivanja in malo po malo so tisti najpogumnejši začeli kukati ven.
- In naš zajec je premeteno prestrašil volka! - vse je bilo odločeno. - Če ne bi bilo njega, ne bi odšli živi ... Toda kje je on, naš neustrašni zajec?..
DOLGA UŠESA, OČI,
KRATEK REP
V gozdu se je rodil zajček in vsega se je bal. Nekje poči vejica, ptica prileti, z drevesa pade kepa snega - zajček je v vroči vodi.
Zajček se je bal dan, strah dva, teden dni, leto dni; potem pa je odrasel in nenadoma se je naveličal strahu.
– Nikogar se ne bojim! - je zavpil na ves gozd. "Sploh me ni strah, to je vse!"
Stari zajci so se zbrali, zajčki so pritekli, stare zajčice so se prilepile - vsi so poslušali, kako se zajec hvali - dolga ušesa, poševne oči, kratek rep - poslušali so in niso verjeli svojim ušesom. Nikoli ni bilo časa, ko se zajec ne bi bal nikogar.
- Hej, poševno oko, ali se ne bojiš volka?
- In ne bojim se volka, lisice in medveda - nikogar se ne bojim!
To se je izkazalo za prav smešno. Mladi zajci so se hihitali in si s prednjimi tacami zakrivali obraze, prijazne stare zajčice so se smejale, tudi stari zajci, ki so bili v šapah lisice in so okusili volčje zobe, so se smehljali. Zelo smešen zajec!.. Oh, kako smešno! In vsi so se nenadoma počutili srečne. Začeli so se premetavati, skakati, skakati, dirkati med seboj, kot da bi vsem ponorelo.
– Kaj je treba tako dolgo govoriti! - je zavpil zajec, ki se je končno opogumil. – Če naletim na volka, ga bom sam pojedel ...
– O, kako smešen zajec! Oh, kako je neumen!..
Vsi vidijo, da je smešen in neumen, in vsi se smejijo.
Zajci kričijo okoli volka in volk je prav tam.
Hodil je, hodil po gozdu po svojem volčjem poslu, postal lačen in samo pomislil: "Lepo bi bilo, če bi zajček prigriznil!" - ko to zasliši nekje čisto blizu, zajci kričijo in se spomnijo nanj, sivega volka.
Zdaj se je ustavil, povohal zrak in se začel plaziti.
Volk se je zelo približal razigranim zajcem, slišal jih je, kako se mu smejijo, predvsem pa - bahavemu zajcu - poševne oči, dolga ušesa, kratek rep.
"Eh, brat, počakaj, pojedel te bom!" « je pomislil sivi volk in začel gledati ven, da bi zagledal zajca, ki se je bahal s svojim pogumom. Toda zajci ne vidijo ničesar in se zabavajo bolj kot kdaj koli prej. Končalo se je tako, da je bahavi zajec splezal na štor, se usedel na zadnje noge in rekel:
– Poslušajte, strahopetci! Poslušaj in poglej me! Zdaj vam bom pokazal eno stvar. jaz... jaz... jaz...
Tu se je zdelo, da je hvalisavcu zmrznil jezik.
Zajec je videl volka, ki ga gleda. Drugi niso videli, on pa je videl in si ni upal dihati.
Bahavi zajec je poskočil kot žoga in od strahu padel naravnost na široko volkovo čelo, se z glavo prevrnil po volkovem hrbtu, se spet obrnil v zrak in nato tako brcnil, da se je zdelo, da je pripravljen skoči iz lastne kože.
Nesrečni zajček je dolgo tekel, tekel je, dokler ni bil popolnoma izčrpan.
Zdelo se mu je, da mu je volk za petami in da ga bo zgrabil z zobmi.
Nazadnje je bil revež popolnoma izčrpan, zaprl je oči in mrtev padel pod grm.
In volk je takrat tekel v drugo smer. Ko je zajec padel nanj, se mu je zdelo, da je nekdo streljal vanj.
In Volk je pobegnil. Nikoli ne veš, koliko drugih zajcev lahko najdeš v gozdu, ampak ta je bil nekako nor ...
Preostali zajci so potrebovali dolgo časa, da so prišli k sebi. Nekateri so zbežali v grmovje, nekateri so se skrili za štor, nekateri so padli v luknjo.
Končno so se vsi naveličali skrivanja in malo po malo so tisti najpogumnejši začeli kukati ven.
– In naš zajec je premeteno prestrašil volka! - vse je bilo odločeno. - Če ne bi bilo njega, ne bi odšli živi ... Toda kje je on, naš neustrašni zajec?..
Začela sva iskati.
Hodili smo in hodili, a pogumnega Zajca ni bilo nikjer. Ga je pojedel drug volk? Končno so ga našli: ležečega v luknji pod grmom in komaj živega od strahu.
- Bravo, poševno! - vsi zajci so kričali v en glas. - O, ja, kosa!.. Premeteno si prestrašil starega volka. Hvala brat! In mislili smo, da se hvališ.
Pogumni zajec se je takoj dvignil. Zlezel je iz svoje luknje, se stresel, zožil oči in rekel:
– Kaj bi si mislil! Oh ti strahopetci...
Od tistega dne naprej je pogumni zajec začel verjeti, da se res nikogar ne boji.
V gozdu se je rodil zajček in vsega se je bal. Nekje bo počila vejica, priletela bo ptica, z drevesa bo padla kepa snega - zajček bo v vroči vodi.
Zajček se je bal en dan, dva, en teden, eno leto, potem pa je odrasel in se nenadoma naveličal strahu.
Nikogar se ne bojim! - je zavpil na ves gozd. - Sploh me ni strah, to je vse.
Stari zajci so se zbrali, zajčki so pritekli, stare zajčice so pridirjale - vsi so poslušali, kako se hvali Zajček - Dolga Ušesa - Poševne Oči - Kratek Rep - poslušali so in niso verjeli svojim ušesom. Nikoli ni bilo časa, ko se zajec ne bi bal nikogar.
Hej, Škiljasti, ali se ne bojiš volka?
- Ne bojim se volka, lisice in medveda - nikogar se ne bojim.
To se je izkazalo za prav smešno. Mladi zajčki so se hihitali in si s prednjimi tacami zakrivali obraze, prijazne stare zajčice so se smejale, celo stari zajci, ki so bili v šapah lisice in so okusili volčje zobe, so se smehljali.
Zelo smešen zajec!.. Oh, tako smešno!.. In vsi so se nenadoma počutili srečne.
Začeli so se premetavati, skakati, skakati, dirkati med seboj, kot da bi vsem ponorelo.
O čem je treba tako dolgo govoriti! - je zavpil zajec, ki se je končno opogumil. - Če naletim na volka, ga bom sam pojedel ...
Oh, kako smešen zajec! Oh, kako je neumen!
Vsi vidijo, da je smešen in neumen, in vsi se smejijo.
Zajci kričijo okoli volka in volk je prav tam.
Hodil je, hodil po gozdu po svojem volčjem poslu, postal lačen in samo pomislil: "Lepo bi bilo, če bi zajček prigriznil!" - ko to zasliši nekje čisto blizu, zajci kričijo in se spomnijo nanj, sivega volka.
Zdaj se je ustavil, povohal zrak in se začel plaziti.
Volk se je zelo približal razigranim zajcem, slišal jih je, kako se mu smejijo, predvsem pa - bahavemu zajcu - Poševne oči - Dolga ušesa - Kratek rep.
"Eh, brat, počakaj, pojedel te bom!" - je pomislil sivi volk in začel gledati ven, da bi videl zajca, ki se je bahal s svojim pogumom.
Toda zajci ne vidijo ničesar in se zabavajo bolj kot kdaj koli prej.
